Pozdravljeni, na šoli sem že več kot 5 tednov in strniti vse vtise, doživetja in izkušnje
v nekaj vrstic na blogu je ... misija nemogoče. V tem času se je na mojem urniku zvrstilo kar nekaj nadomeščanj. Morda se sprašujete, zakaj je to relevantno, če pa sem nadomeščala že kmalu po pričetku pripravništva. Tokrat nadomeščanja nisem imela le pri predmetih, ki jih ne učim, urah, za katere ti učitelj vse pripravi, ti pa samo skrbiš za to, da bodo učenci vse rešili in postorili tako, kot je treba. To so bila nadomeščanja slovenščine. Pomeni, da izveš razred, nivo, učno snov, datum in uro ter izvoli v razred. Ne se bat, za nadomeščanja izvemo nekaj dni prej, kar pomeni, da imamo dovolj časa, da se na uro pripravimo. Večina si naše delo verjetno predstavlja povsem enostavno. Si diplomiran učitelj slovenščine, torej vse to znaš, greš v razred, vzameš učbenik v roke in »odpredavaš« svoje. Čemu potem čas in priprave? Pa poglejmo resnici v oči. Pustimo vso literarno teorijo in definicije ob strani, to je res strokovni del, ki je naučen … poglejmo človeško stran. Poskusite se spomniti vsebine knjige, ki ste jo nazadnje brali pred vsaj petimi leti. Verjetno še veste okvirno zgodbo, morda se vam svita tudi ime katere osebe. A bi upali s tem vedenjem iti v razred in učiti? Ne? Zdaj veste, čemu priprave. Že pred prvim nadomeščanjem slovenščine mi je bilo jasno, da ta nadomeščanja ne bodo tako enostavna in da s seboj prinašajo še eno mero odgovornosti. Namreč učiltelj/-ica, ki ga nadomeščaš naslednjo uro brez težav ugotovi, ali si kvalitetno izvedel uro ali ne. Druga stvar pa je tudi ta, da se snovi, ki jo obdelam med nadomeščanjem, ne obravnava še enkrat. Ponovi ali povzame že, ne pa ponovno obravnava. Kar pomeni, da če svojega dela ne opravim dovolj dobro, imajo otroci primanjkljaj. Kateri (bodoči) učitelj pa si želi tega? Imeli smo tudi učiteljsko konferenco, na kateri smo obravnavali novosti v zakonodaji, uspehe učiteljev in učencev v preteklem mesecu, prihajajoče dogodke in projekte ter splošne organizacijske zadeve. Sediš sredi kolektiva, poslušaš in se učiš, v želodcu pa te greje prijeten občutek pripadnosti in sprejetosti. Zbrala sem že tudi lepo število nastopov. To so ure, ki jih potrebujemo za pristop k strokovnemu izpitu. Za nastop mora pripravnik spisati pripravo – poseben »obrazec« o tem, kako dolgo bo kaj in kako delal pri uri – ki jih izvaja pripravnik sam, mentor pa opazuje in ocenjuje njegovo uro oz. nastop. Po uri sledi analiza nastopa. Vsak začetek je težek in pri prvem nastopu ni bilo nič drugače. Trema … je skoraj ni bilo. Glava pa polna misli in skrbi. Najprej povem to, nadaljujem s tem, ne smem pozabiti na te informacije … ves čas moram paziti, kako govorim – narečje, skrij se – seveda pa se vse to ne sme videti na mojem obrazu. Zdaj veste, učitelji smo tudi igralci. Nekajkrat sem imela tudi to srečo, da sem snov, ki sem jo en dan obravnavala na nastopu, drug dan, v drugem nivoju, obravnavala pri uri nadomeščanja. Zanimivo je videti, kako različno se učenci odzovejo na iste dražljaje in informacije. Kako povsem različni uri lahko dobimo z isto pripravo in identičnim načrtom, ki pa ga moramo nato sproti preminjati. Mentorica mi je že tudi dovolila popraviti preverjanja znanja. Preverjanje, ne preizkus. Pri znanem točkovniku in enoznačnih rešitvah to ni takšen problem kot pri domačih branjih ali spisih. Imela pa sem tudi to čast, da sem en cel popoldan preživela v podaljšanem bivanju in to s prvošolčki. Sprva nisem vedela, kaj vse moramo narediti in kakšne dejavnosti zanje pripravljajo njihove učiteljice… Takoj ob prihodu mi je razredničarka povedala, kaj imajo za nalogo, kaj je potrebno postoriti, na kaj paziti … za nekaj kratkih trenutkov nam je dobro voljo in veselje pokvaril le dež, ki nam je onemogočil igro na šolskih igralih, a le za nekaj trenutkov, saj nas je nato zopet potegnilo v svet kreativnega pripovedovanja, ki otrok ni hotelo pustiti domov. |
|
|