Pozdravljeni,

    sem Mateja Lašič, prof. slovenskega in nemškega jezika, in od 1. 3. 2014 sem pri učiteljici Danici Gotlih pripravnica na OŠ Bratov Polančičev Maribor. S tem blogom bi rada prikazala dogajanje na šoli in delo, ki ga opravljam kot pripravnica.

   Moje pripravništvo se je pričelo takoj 3. 3. 2014 in sicer sem 6. razrede spremljala v Pionirsko knjižnico Maribor, kjer so jih med drugim naučili uporabljati bibliotekarski program COBISS.

   Takoj naslednji dan, smo se s sedmošolci odpravili na Fakulteto zastrojništvo Maribor, kjer so otrokom predstavili osnove robotike, programiranja ter jim pokazali industrijskega robota. Priznati moram, da je bilo resnično zanimivo in videti, kako se majhni robotki, ki so jih sestavili in programirali otroci sami, vozijo po predavalnici, je doživetje zase. Ni čudno, da so bili učenci tako navdušeni, ko pa je še meni ─ jezikoslovki ─ bilo všeč.

   V sredo, 4. 3. 2014, se je pričelo pravo pripravništvo, v smislu hospitacij in dela na šoli. Kaj so hospitacije, se sprašujete? To so ure, ko pripravniki samo sedimo v razredu in poslušamo. Ne, šalim se. Res, da večino časa poslušamo, a učencem tudi pomagamo reševati naloge, odgovarjamo na določena njihova vprašanja in smo na nek način asistenti našega mentorja. Pogosto me ljudje, ki ne delajo v šolstvu, vprašajo, kako je zopet slišati snov, ki si jo poslušala pred toliko leti. Zanimivo! Pustimo samo učno snov (slovnico in literarna dela poznam in literarna dela se vmes niso nič spremenila), a način poučevanja z vso računalniško podprto tehnologijo in nove metode, ki so se razvile v tem času, pa pouk postavijo na povsem drug, zanimiv in razgiban nivo. Ali se spomnite, da bi kdaj imeli pouk slovenščine v računalniški učilnici? Ne? No, jaz tudi ne. Sedanjim osnovnošolcem pa ni nič novega. Ravno s takšno uro slovenščine sem pričela dan. Zelo obetajoč začetek, sem takoj pomislila sama pri sebi. Večino ur sem tako preživela v razredu ter spremljala pouk.

   Drug teden svojega pripravništva sem začela kar z nadomeščanjem in to angleščine, ki ni moj izbrani jezik. Seveda me je malo skrbelo, kako se bo izšlo in kako me bodo otroci sprejeli. Rečeno mi je bilo, da je to priden razred in da moram le razdeliti učne liste, popisati manjkajoče ter poskrbeti, da bodo dokaj tiho delali. Že pred pripravništvom sem učila kar nekaj ur, zato sem se zavedala, da je pri pouku vse mogoče in da učenci zmeraj ne ravnajo ravno tako, kot bi si učitelji želeli. Z mešanimi občutki sem stopila v razred in učenci so res pridno postorili naročeno, a končali pred koncem ure. Kaj sedaj? Iznajdljivost ─ nujno potrebna lastnost vsakega učitelja. Pač improviziraš. Naslednjo uro so me presenetili in me poslali že kar v deveti razred. Uf, zadnji razred, gospodiči in gospodične. Na poti do učilnice sem se na hitro spomnila, kako smo se mi kot devetošolci vedli do študentov in pripravnikov, in upala, da se vsaj na tem področju stvari niso še bistveno poslabšale. Zopet sem bila pozitivno presenečena. Poslušali so me, kot da sam že leta njihova učiteljica.

   Konec drugega tedna pa popoln obrat. Zopet sem nadomeščala, a tokrat sem imela uro v drugem razredu. Kako malčkom razložiti, da pri zrcalni sliki črtica na desni strani zrcala ne gre v isto smer, kot že narisana črtica na levi? Na isti šoli prvo- in drugošolce učim nemščino, tako mi delo z otroki te starosti ni tuje. Razlaganje zrcalnih slik in stvari, ki se mi zdijo povsem logične, pa so mi tuje in mi zato predstavljajo izziv. Občasno je tudi izziv te malčke pospremiti na kosilo. Že pot do jedilnice je včasih kot vožnja z vrtiljakom in medtem ko sama jem, pazim, kaj počno otroci, da pravilno držijo pribor, se ne igrajo s hrano, ne hlastajo ali česa polijejo in da za seboj vse pospravimo, preden gremo. Nato pa še ena "vožnja" nazaj do razreda. Naj vam na tem mestu tudi zagotovim, da šoli nima zastonj statusa Zdrave šole, obroki so res zdravi - pogosto tudi BIO - uravnovešeni in pravilno porcionirani.

   V petek, 14. 3. 2014, je na šoli potekal projekt Gradimo prijateljstvo, ki mi je zelo všeč in za katerega bi si srčno želela, da bi že pred leti obstajal na moji osnovni šoli. Namen projekta je stkati prijateljstva med prvo- in osmošolci. Ta petek so osmošolci prvošolčke navdušili za robotiko in s skupnimi močmi so iz kartona in ostalih materialov izdelali svoje "robotke", ki si jih lahko ogledate v avli 1. VIO. Razsežnosti projekta pa se ne končajo na ta dan, a se učenci družijo in si pomagajo vse do dne, ko bodo sedanji osmošolci zaključili devetletko.

   Delo pripravnika in mentorja pa ni zgolj to, kar učenci vidijo v razredu. V prostih urah in odmorih, mi mentorica kaže in me uči, kako se vodi e-dnevnik, kaj vse še je birokratsko delo razrednika, kako se popravlja spise, ... Že drug teden pripravništva sem smela popravljati domača branja. Sliši se enostavno, a če še tega nisi nikoli nisi počel, sploh ni enostavno, pa diploma gor ali dol. Bi bilo to za 3 ali le za 4? Kaj narediti, ko je nekaj na meji? Zakaj ne obstajajo polovične ocene? Šalim se.