RAZNOLIKOST NA SAMEM ZAČETKU

Pomislila sem na pionirčke, tiste prave iz Titovih časov (o katerih je moja generacija več slišala, kot jih zares doživela), kako so se strumno postavili v vrsto, da bi v en glas in na glas povedali svojo prvo zaprisego, in kako podobni so si bili v rdečih ruticah ter znamenitih čepicah, skorajda enaki.

Pomislila sem nanje, ko sem nekajkrat v preteklih treh tednih nadomeščala vzgojiteljico, ki sicer skupaj s katero od učiteljic prvih razredov vodi in usmerja prvošolce na Polančičih. Le-ti so namreč tako zelo raznoliki, v mnogih ozirih vse prej različni kot podobni, nikakor pa ne povsem enaki.

Nekateri se učijo brati in vztrajno povezujejo glasove v besede in besede v povedi, drugi berejo tekoče in mimogrede vzamejo v roke daljšo knjigico, da bi jo prebrali. Nekateri se prvič učijo pisati črko »K«, drugi vse velike tiskane črke že poznajo, zato jim učiteljica ponudi nalogo z malimi tiskanimi črkami. Nekateri računajo na prste, drugi izstrelijo odgovor iz zraka, in potem so še ostali, ki so nekje vmes med obema poloma. In še bolj vmes, v sami sredi med vsemi, stoji učiteljica, ki uresničuje cilje iz učnega načrta za prvi razred, poleg tega pa se prilagaja posameznim učencem, da je vsakemu ponujen ravno pravšnji izziv in da na koncu dneva vsak zase odnese največ.

Ob vsem tem pa poslušala vse, kar so mi imeli povedati, od tega, kako so čez vikend padli z drevesa in koliko zobkov jim je izpadlo v zadnjem času, pa katero drevo so si za domačo nalogo izbrali za svoje, da ga bodo celo leto opazovali, in kako mehek je bil kožuh lisice, ki ga je s sabo prinesla gozdarka z Zavoda za gozdove Slovenije, ki je z njimi delila svoje znanje takrat v parku.

KOLIKO KILOGRAMOV POZORNOSTI

Podobnega pogovarjanja, čudenja in vživljanja v svet otrok sem bila deležna tudi, ko sem za eno jutro prevzela jutranje varstvo in v nov dan sprejela otroke, ki so različno zaspani in živahni kapljali v šolo. Kot je že stalnica, pa sem tudi v preteklih tednih vodila podaljšano bivanje drugega razreda.

Na seznam lekcij, ki jih mora osvojiti nov učitelj, sem tako dodala nekaj novih, še vedno pa sem se vsak ponedeljkov in torkov popoldan domov vračala z mnogo vprašanji in mislimi, kako mi je šlo in kaj bi želela speljati drugače. Bolje.

Ob tem sem se spomnila psihološkega pogleda na to, kako zmanjšati neželena vedenja otrok. Seveda so otroci željni pozornosti, kot smo je željni tudi odrasli. In po principu tehtnice, tiste prastare, nihajoče, na katero nekaj daš in se tista stran povesi, se otroci načeloma zatekajo k vedenju, ki mu damo več pozornosti. Tako se vedenje, ki ga opazimo, krepi, zato je dobro, da večkrat pohvalimo kot grajamo, večkrat izpostavimo želeno vedenje, kot da se spotikamo ob neželeno. V teoriji razumem, v praksi podaljšanega bivanja se še navajam. 

V prejšnjem blogu sem opredelila tri velike vloge, ki jih sprejemam kot pripravnica šolske svetovalne službe. Zdi se, da je učiteljska vloga prežela večino mojega časa v preteklih treh tednih, administrativnega dela je bilo le za spoznanje, toliko da sem uredila večino potrebnega za vpis bodočih pionirčkov, psihološko delo pa sem še v največji meri opazovala na taboru za nadarjene in druge učence. Seveda sem bila prisotna tudi ob novih obiskih otrok v svetovalni službi, kjer sem se tokrat naučila, kako učence motivirati za branje, kakšen je trik pri učenju angleških glagolov v različnih časih in kako učencem odstreti pogled za izbiro drugačnega vedenja v kočljivih situcijah.

KDO LAŽE V NAJLEPŠI EVROPSKI VASI 

Tabori za nadarjene učence so na Polančičih menda že tradicija, nanje pa se lahko prijavijo tudi drugi učenci šole. Program sestoji v skladu s Konceptom odkrivanjain dela z nadarjenimi v osnovni šoli, ki bolj ali manj velja za vse šole v Sloveniji.

Psiholog Darko Hederih mi je povedal, da so tabori učencem namenjeni vsako leto od četrtega do devetega razreda. Teme se spreminjajo in so starostno prilagojene, lokacija tridnevnega tabora pa že vrsto let ostaja Olimje, dvakrat izbrano kot najlepša vas v Evropi. 

Prejšni teden so bili na vrsti učenci osmih razredov, ki so v Olimje (na Domačijo Haler) odšli s psihologom in pedagoginjo. Psihologu se namreč vedno pridruži še kateri sodelavec, ki na taboru izvede svoj del programa. Tokrat je bila tema Osebnostna rast, moj obisk mladostniško razposajenih osmošolcev pa se je zgodil v sredo.

Ko sem dopoldne vstopila v njihovo predavalnico, so bili ravno sredi dela. Poslušali so psihologovo predavanje o telesni govorici, kaj pomenijo geste rok in nog, kaj govorijo oči, kakšna drža je samozavestna, kako prepoznamo, kadar nekdo laže in komu je med poukom dolgčas. Zanimivo je bilo, ko so učenci nekatere značilne geste prepoznali pri svojih učiteljih in kako pozorno so začeli spremljati telesno govorico sošolcev, organizatorjev tabora in tudi mojo. Radovedni, nadvse iskrivi in zabavni so osmošolci, čeprav sem jih tokrat spoznavala bolj iz ozadja. 

Učenci so na taboru spoznavali tudi sebe s pomočjo (namenu prilagojenih) psihodiagnostičnih pripomočkov, katerih izdajo v Sloveniji prevzema Center za psihodiagnostična sredstva, in ugotovili, ali so bolj ekstravertirani ali introvertirani ter katere vrste agresije so značilne zanje. V sredo so poslušali tudi predavanje o bontonu, ki ga je pripravila pedagoginja Dijana Hauc, in čeprav so se nekaterim zapovedim bontona nekoliko upirali, so dobili dobro popotnico za svet odraslih, predvsem tisti resnejši del sveta, kjer je pomembno, kako se predstaviš, kako se vedeš za mizo, kako se oblečeš in katere vilice vzameš v roke, ko je za predjed ribji file.

Sledila je zanimiva nadgradnja znanja o telesni govorici. Skrito, zaupno in tajno so vsak zase – psiholog s fanti in pedagoginja z dekleti – učenci spoznavali telesne znake zapeljevanja in takoj se je razblinil strah, da bi kdo od udeležencev tabora dolgoročno gledano ostal samski. Pika na i je bilo še predavanje o grafologiji, ki pike na črki i (pa tudi druge oblike in izraze pisave) tolmači tako, da razkrije posameznikovo osebnost. 

Ob povedanem je psiholog poudaril, da je vse naučeno treba jemati z rezervo in postaviti v ustrezen kontekst. Da roka pred usti še ne pomeni, da nekdo laže (morda ga boli zob), da vsako dekle, ki si gre z roko skozi lase, fanta ne zapeljuje (morda ji veter kuštra lase), in da signalov, da ti je dolgčas, ne smeš uporabljati preveč očitno, sicer na dolgočasnega predavatelja ne delujejo na pravi način.

Naslednji dan naj bi učenci aktivno pripravljali svoje lastne projekte na temo osebnostne rasti. Poleg programa, ki ga opravijo na taboru, pa je pomemben tudi neformalni del, kot sta mi zaupala organizatorja. Učenci namreč nase sprejmejo precejšnjo mero odgovornosti za tamkajšnje bivanje, zaupanje, ki jim je izkazano, pa vedno upravičijo. Dobra šola za življenje in prijeten občutek, ko vidiš, da se prav vsi v predavalnici prikažejo ob dogovorjeni uri, čeprav jih ni nihče priganjal, niti tiho opomnil, da je že čas. 

K neformalnemu delu sodi tudi nekaj sprostitve in tako smo se v Olimju tistega popoldneva odpravili do znamenitega samostana, lekarne in čokoladnice. Predvsem slednja je bila zelo zaželena točka in zato sem, ko sem na poti domov podoživljala vtise preteklih ur in dni, pomislila, da smo si ljudje res zelo raznoliki, pa tudi precej podobni, skupni, skoraj enaki. Vsaj kar se tiče ljubezni do čokolade in do drugih ljudi, se mi zdi.