Pozdravljene bralke in bralci,
naj se na začetku predstavim. Sem
Maša Gomilšek, profesorica matematike in fizike. Študij na Fakulteti za
naravoslovje in matematiko – FNM sem zaključila konec novembra 2013. Ta dan je
bil zame čudovit, saj sem uspešno zaključila pomembno obdobje svojega življenja.
Nekaj časa sem iskala zaposlitev
in zelo sem vesela, da so mi odobrili pripravništvo pri mentorju Mladenu
Tancerju na Osnovni šoli bratov Polančičev. Ob prehodu v novo obdobje svojega
življenja me obdajajo mešani občutki. Celotno izobraževanje sem v glavnem sedela
za mizo in poslušala profesorje, delala zapiske in opravljala izpite. Kar
preprosto si je bilo zapomniti te korake. Pripravništvo pa je nekaj čisto
drugega. V 4 tednih pripravništva sem opravljala že različna dela, kot so
hospitacije – sediš za mizo in spremljaš pouk, nadomeščanja ur, asistiranje
mentorju, opravljanje varstva v oddelku podaljšanega bivanja in podobno. Le kaj
me še čaka, se vprašam. :P.
Pripravništvo sem začela tako, da
sem se z učenci 7. razreda odpravila na predstavitev osnov robotike, ki je
potekalo na Fakulteti za strojništvo. Bilo je čudovito videti otroke, ki so
sedeli v skupinah in si razgibavali male sive celice, ko so sestavljali robote
in pisali program, kaj naj robot počne. Seveda niso pisali stavkov ''if'' in podobno.
Za otroke obstaja posebni program, ki poenostavi programiranje. Na koncu je
sledila predstavitev, kjer so učenci prikazali svoje robotke. Bile so zelo
zanimive predstavitve, še posebej, ko so demonstrirali delo robotka. Robotki so
se zaletavali, plesali, vrteli, se izogibali oviram…. Osebno mi je bilo super
videti, da šole organizirajo takšne zanimive stvari. Ko sem bila jaz v osnovni
šoli, ni bilo nič takega. Sem prav navdušena, da imajo otroci možnost spoznati
robotiko.
Druge dni sem bila na šoli, kjer
sem spoznala nekatere učitelje, knjižničarko, kuharje, informatorja… Povedati moram,
da ima šola dober kolektiv in sem vesela, da sem lahko del njega.
Največ časa preživim s svojim
mentorjem Mladenom Tancerjem, ki uči matematiko in fiziko. Čeprav je zelo
zaposlen, mi pomaga, da se znajdem na šoli. Upam, da bom nekoč tudi jaz znala
tako dobro izpeljati učne ure.
Prvi teden pripravništva je potekalo Šolsko
tekmovanje iz fizike. Naloge so bile zelo dobre. Jaz takim nalogam pravim ''luštne''
;). Po tekmovanju sem popravljala izdelke. Imela sem točkovnik in rešitve,
vendar so otroci pravi mojstri v originalnosti odgovorov. Včasih sem se prav
znašla v dvomu, kako oceniti. Počutila sem se prav pomembna, da sem ocenjevala
naloge J.
Prav tako je na šoli že potekalo Matematično tekmovanje – Kenguru in
naravoslovni dan, kjer so na primer pri fiziki učenci v skupinah izvajali
eksperimente.
Pri eni od ur so učenci ločevali
pesek in sol tako, da so zmes prelili z vodo ter z mešanjem raztopili sol, nato
odcedili pesek in izparili vodo. Večini skupin je to uspelo. Videla sem, kako
radi otroci eksperimentirajo in kako zahtevno je za učitelja spremljati delo
vseh skupin.
Pri nadomeščanjih smo gledali
filme, brali revije Science Ilustration in naredili obnovo ter jo predstavili,
samostojno reševali naloge… Ta nadomeščanja so mi koristila, saj sem spoznala
razred in naredila prvi stik. S tem sem nekoliko izgubila občutek strahu pred
nastopi v razredu.
4. teden pripravništva je v
ponedeljek potekala konferenca. Takrat sem spoznala celotni kolektiv šole. Hecen
je občutek, ko sediš med profesorji, podravnateljico in ravnateljico. Na tej
konferenci sem spoznala, da se moram še veliko naučiti, saj mi je bilo kar nekaj
stvari neznanih. Saj v ta namen pa obstaja pripravništvo, a ne? ;). Zdaj me na šoli vsaj na videz poznajo, jaz pa
imam še nekaj težav pri prepoznavanju ljudi in pri iskanju določene osebe ali
poznavanju njegovega imena. Kakor pravijo: glavo pokonci oziroma bodi optimističen.
Takšen načrt imam glede pripravništva.
Pri predmetu fizika sem opazovala
nastop dveh študentov s FNM. Malce se ju spominjam iz fakultete, najbolj se pa
spominjam profesorja Roberta Repnika. Popeljalo me je v preteklost, ko smo pri
predmetu Didaktika fizike imeli nastope prav na tej šoli in sem se pripravljala
za nastope. Pri tem predmetu smo imeli pravilo, da smo morali pripraviti vsaj
en eksperiment. Še bolje je bilo, če si jih imel več. Tudi ta dva študenta sta
prikazala kar nekaj eksperimentov in zelo popestrila svoji uri. Učenci so bili
navdušeni nad eksperimenti, nekateri so tudi pomagali pri izvajanju.
Zadnji dan - v petek - sem
opravljala pomoč pri varstvu 2. razreda.
Delo s tako majhnimi otroki je čisto drugačno kot delo z otroki v 7., 8. ali 9.
razredu. Otroci so najprej pojedli kosilo v jedilnici. Takrat sem spoznala,
koliko energije imajo ti otroci. Je bil pravi izziv delati z njimi. Po zdravem
obroku smo se odpravili v park, ki je nedaleč vstran. Bil je sončen dan in lepo
je bilo videti, kako so se vživeli v igranje. Seveda si moral imeti vse na očeh,
tako da so me kar utrudili. Videli smo tudi
dva policaja na konjih. Otroci so bili navdušeni in vzklikali: Konji! In vsi so
ju občudovali. Bila sta zelo lepa in mnogo višja od konja, ki ga včasih jaham
na Pohorju.
Zdaj pa sem že sredi priprav
svoje prve samostojne učne ure. Učence 8. razreda bom učila
o krožnem loku in upam, da mi bo dobro uspelo.
2. blog Maše Gomilšek
