3. Nov začetek, novo obdobje

objavljeno: 30. mar. 2014 22:12 avtor: masag@osbp.si   [ posodobljeno 24. apr. 2014 02:17 ]

Pozdravljene bralke in bralci,

naj se na začetku predstavim. Sem Maša Gomilšek, profesorica matematike in fizike. Študij na Fakulteti za naravoslovje in matematiko – FNM sem zaključila konec novembra 2013. Ta dan je bil zame čudovit, saj sem uspešno zaključila pomembno obdobje svojega življenja.

Nekaj časa sem iskala zaposlitev in zelo sem vesela, da so mi odobrili pripravništvo pri mentorju Mladenu Tancerju na Osnovni šoli bratov Polančičev. Ob prehodu v novo obdobje svojega življenja me obdajajo mešani občutki. Celotno izobraževanje sem v glavnem sedela za mizo in poslušala profesorje, delala zapiske in opravljala izpite. Kar preprosto si je bilo zapomniti te korake. Pripravništvo pa je nekaj čisto drugega. V 4 tednih pripravništva sem opravljala že različna dela, kot so hospitacije – sediš za mizo in spremljaš pouk, nadomeščanja ur, asistiranje mentorju, opravljanje varstva v oddelku podaljšanega bivanja in podobno. Le kaj me še čaka, se vprašam. :P.

Pripravništvo sem začela tako, da sem se z učenci 7. razreda odpravila na predstavitev osnov robotike, ki je potekalo na Fakulteti za strojništvo. Bilo je čudovito videti otroke, ki so sedeli v skupinah in si razgibavali male sive celice, ko so sestavljali robote in pisali program, kaj naj robot počne. Seveda niso pisali stavkov ''if'' in podobno. Za otroke obstaja posebni program, ki poenostavi programiranje. Na koncu je sledila predstavitev, kjer so učenci prikazali svoje robotke. Bile so zelo zanimive predstavitve, še posebej, ko so demonstrirali delo robotka. Robotki so se zaletavali, plesali, vrteli, se izogibali oviram…. Osebno mi je bilo super videti, da šole organizirajo takšne zanimive stvari. Ko sem bila jaz v osnovni šoli, ni bilo nič takega. Sem prav navdušena, da imajo otroci možnost spoznati robotiko.

Druge dni sem bila na šoli, kjer sem spoznala nekatere učitelje, knjižničarko, kuharje, informatorja… Povedati moram, da ima šola dober kolektiv in sem vesela, da sem lahko del njega.      

Največ časa preživim s svojim mentorjem Mladenom Tancerjem, ki uči matematiko in fiziko. Čeprav je zelo zaposlen, mi pomaga, da se znajdem na šoli. Upam, da bom nekoč tudi jaz znala tako dobro izpeljati učne ure.

 Prvi teden pripravništva je potekalo Šolsko tekmovanje iz fizike. Naloge so bile zelo dobre. Jaz takim nalogam pravim ''luštne'' ;). Po tekmovanju sem popravljala izdelke. Imela sem točkovnik in rešitve, vendar so otroci pravi mojstri v originalnosti odgovorov. Včasih sem se prav znašla v dvomu, kako oceniti. Počutila sem se prav pomembna, da sem ocenjevala naloge J. Prav tako je na šoli že potekalo Matematično tekmovanje – Kenguru in naravoslovni dan, kjer so na primer pri fiziki učenci v skupinah izvajali eksperimente.

Pri eni od ur so učenci ločevali pesek in sol tako, da so zmes prelili z vodo ter z mešanjem raztopili sol, nato odcedili pesek in izparili vodo. Večini skupin je to uspelo. Videla sem, kako radi otroci eksperimentirajo in kako zahtevno je za učitelja spremljati delo vseh skupin.

Pri nadomeščanjih smo gledali filme, brali revije Science Ilustration in naredili obnovo ter jo predstavili, samostojno reševali naloge… Ta nadomeščanja so mi koristila, saj sem spoznala razred in naredila prvi stik. S tem sem nekoliko izgubila občutek strahu pred nastopi v razredu.

4. teden pripravništva je v ponedeljek potekala konferenca. Takrat sem spoznala celotni kolektiv šole. Hecen je občutek, ko sediš med profesorji, podravnateljico in ravnateljico. Na tej konferenci sem spoznala, da se moram še veliko naučiti, saj mi je bilo kar nekaj stvari neznanih. Saj v ta namen pa obstaja pripravništvo, a ne? ;).  Zdaj me na šoli vsaj na videz poznajo, jaz pa imam še nekaj težav pri prepoznavanju ljudi in pri iskanju določene osebe ali poznavanju njegovega imena. Kakor pravijo: glavo pokonci oziroma bodi optimističen. Takšen načrt imam glede pripravništva. 

Pri predmetu fizika sem opazovala nastop dveh študentov s FNM. Malce se ju spominjam iz fakultete, najbolj se pa spominjam profesorja Roberta Repnika. Popeljalo me je v preteklost, ko smo pri predmetu Didaktika fizike imeli nastope prav na tej šoli in sem se pripravljala za nastope. Pri tem predmetu smo imeli pravilo, da smo morali pripraviti vsaj en eksperiment. Še bolje je bilo, če si jih imel več. Tudi ta dva študenta sta prikazala kar nekaj eksperimentov in zelo popestrila svoji uri. Učenci so bili navdušeni nad eksperimenti, nekateri so tudi pomagali pri izvajanju.      

Zadnji dan - v petek - sem opravljala pomoč pri varstvu  2. razreda. Delo s tako majhnimi otroki je čisto drugačno kot delo z otroki v 7., 8. ali 9. razredu. Otroci so najprej pojedli kosilo v jedilnici. Takrat sem spoznala, koliko energije imajo ti otroci. Je bil pravi izziv delati z njimi. Po zdravem obroku smo se odpravili v park, ki je nedaleč vstran. Bil je sončen dan in lepo je bilo videti, kako so se vživeli v igranje. Seveda si moral imeti vse na očeh, tako da so me kar utrudili.  Videli smo tudi dva policaja na konjih. Otroci so bili navdušeni in vzklikali: Konji! In vsi so ju občudovali. Bila sta zelo lepa in mnogo višja od konja, ki ga včasih jaham na Pohorju.

Zdaj pa sem že sredi priprav svoje prve samostojne učne ure. Učence 8. razreda bom učila o krožnem loku in upam, da mi bo dobro uspelo.


2. blog Maše Gomilšek

Comments