Pričel se je običajno: hospitacije, nastopi, nadomeščanja, spremstvo na kosilo in se zaključil s podaljšanim bivanjem prvošolčkov.
Drug teden pa se je že začela akcija. Devetošolci so za domače branje obravnavali knjigo Mali princ, za katero bi marsikdo rekel, da je izključno otroško čtivo, a bi po ponovnem branju spoznal svojo zmoto. To so spoznali tudi devetošolci, ki so knjigo večinoma "požrli" v enem popoldnevu in na en mah ter se zaljubili vanjo. Po večih letih ponovno prebrati tole knjigo je užitek zase, slišati, kako poglobljeno ter s kakšno srčnostjo lahko devetošolci razumejo neko literarno delo, pa je poezija druge sorte. Ob takšnih trenutkih vidiš plod večletnega učiteljičinega dela, ki je leto za letom vanje vlivala znanje, se trudila jih nekaj naučiti in jim približati občutek za besedno umetnost, večkrat že obupavala, a nadaljevala s svojim trudom in ... na ta dan srečna spoznala, da nič ni bilo zaman, da je njeno delo obrodilo sadove, ki zdaj počasi zorijo naprej. To je bil tudi trenutek, ko sem se ponovno zavedala, zakaj sem se odločila za ta poklic in zakaj mi je moja mentorica, Danica Gotlih, tako velik vzor. Pri uri, ko smo skupinsko analizirali omenjeno literarno delo, so prisostvovale tudi učiteljice z drugih šol. Vse skupaj se imenuje Formativno spremljanje znanja, ki ima več oblik in stopenj, njegov glavni namen pa je izboljšati pouk in uspešnost učencev. Prisostvovala sem enem od učiteljskih gostovanj, na katerem so si gostujoče učiteljice pogledale izbrane, dodobra pripravljene ure, nato pa podale svoje predloge, pohvale in kritična stališča. Zanimivo je bilo slišati, da na Polančiče zelo rade prihajajo, saj jim ta šola predstavlja fontano novih idej, metod dela in vsesplošnih inovacij, ki jih kasneje poskusijo uvesti tudi pri svojih urah oz. na svojih šolah. Zlasti sem opazila, da so gostujoče učiteljice pri izražanju svojih vtisov uporabljale veliko presežnikov in dobila sem občutek, da so našo šolo postavile na nek piedestal, h kateremu stremijo. Po podanih mnenjiih je sledila zanimiva razprava o tem, kako bi se določene stvari v šolskem sistemu in v obstoječi pedagoški praksi še dalo izboljšati ter česa definitivno ne smemo izgubiti. Kot vidite, se tudi učitelji še vedno učijo, eden od drugega in eden z drugim, ter se trudijo, da bi bil pouk zanimiv in privlačen.