2. Kdo uči koga ali ko se od učencev naučiš največ

objavljeno: 22. mar. 2014 11:53 avtor: nikij@osbp.si   [ posodobil 15. apr. 2014 01:04 Boris Volarič ]

DRAGA OSNOVNA ŠOLA, JAZ SEM NAZAJ

Zgodilo se je na marčevsko jutro. Vstop skozi velika vrata neke šole v nekem mestu na samem severovzhodu dežele.

Moje ime je Niki, po izobrazbi sem psihologinja, trenutno pripravnica na Osnovni šoli bratov Polančičev Maribor – v vlogi nove nabiralke znanja v šolski svetovalni službi in vlogi učiteljice podaljšanega bivanja. Prvič na obeh mestih, na drugem še precej bolj »zelena«.

Vsaka šolska svetovalna služba je nekoliko drugačna, obarvana s pridihom strokovnega profila tistega, ki na osnovni šoli prevzame vlogo svetovalnega delavca. Po strokovni plati lahko isto delo opravljajo psihologi, pedagogi, socialni pedagogi, specialni rehabilitacijski pedagogi in socialni delavci. Zato so posamezni pristopi k delu gotovo raznoliki. Kljub temu pa različne strokovnjake vežejo skupna načela, zbrana v Programskih smernicah svetovalne službe v osnovni šoli.

Svetovalna služba z učenci, učitelji, starši in zunanjimi ustanovami sodeluje na naslednjih področjih vsakdanjega življenja in dela v šoli: učenja in poučevanja, šolske kulture, vzgoje, klime in reda, telesnega, osebnega in socialnega razvoja učencev, šolanja in poklicne orientacije ter na področju socialno-ekonomskih stisk.

Na Osnovni šoli bratov Polančičev Maribor si naštete naloge že vrsto let uspešno delita psiholog mag. Darko Hederih (moj mentor) in pedagoginja Dijana Hauc. Kako to počneta, se bom letos učila od njiju in določene naloge vse bolj prevzemala tudi sama. Kako voditi razred in soustvarjati njegovo zgodbo, pa se bom v okviru podaljšanega bivanja učila kar sama. Vse bolj se mi dozdeva, da bom ob tem imela velike učitelje. V moji skupini jih je 18.

Z opravljanjem pripravništva sem pričela marca, vendar bom na šoli le nekaj dni v tednu. Ostale dni opravljam delo na drugem velikem področju, ki stoji ob boku šolstvu, tj. v zdravstvu. Tudi tam ima psiholog svoje naloge, ki jih na najvišji ravni (po specializaciji) izvajajo klinični psihologi. Sama sem pred kratkim opravila pripravništvo v zdravstvenem domu in zatem strokovni izpit. Tam delno tudi nadaljujem svoje delo – opravljam sistematske in kontrolne psihološke preglede predšolskih otrok. Prepričana sem, da je veliko bogastvo prenašati znanje z enega na drugo področje dela. »In kako je v šoli v primerjavi z zdravstvom?« so me vprašale nove sodelavke popoldne na igrišču z otroki. »Drugače,« sem odgovorila z mislijo na število otrok, s katerimi delaš hkrati, in se pomenljivo nasmehnila, »vsekakor drugače.«

 

FLEKSIBILNOST, PROŽNOST, PRILAGODLJIVOST IN KAR JE ŠE TEH ELASTIČNIH BESED

Popoldne na igrišču

Svojo aktivnost prvih treh tednov pripravništva bi lahko razdelila v tri dele: administrativno, psihološko in učiteljsko.

Administrativno delo mi je vedno bilo bolj v veselje kot breme. Že iz otroških dni se spomnim navdušenja ob pisanju čekov (takrat so še obstajali), ki smo jih izpolnjevali v namišljenem podjetju, ali papirnatega denarja, ki smo ga preštevali v namišljeni trgovini, in zdravstvenih knjižic (tudi te so takrat še obstajale), v katere smo zapisovali podatke o namišljenih bolnikih.

V šolski svetovalni službi je treba urejati resnejše stvari, ki pa še vedno zahtevajo organiziranost, potrpežljivost in kanček iznajdljivosti. Tako sem do sedaj že urejala vpise bodočih prvošolcev v spletni obliki, preverjala prijave devetošolcev v srednje šole in dopolnjevala mape za učence, ki imajo individualiziran program dela. Za vidnimi procesi dela, ki tečejo v šoli, stoji veliko dokumentov, podpisov, obrazcev. Tako pač je, stvari morajo biti zapisane črno na belem, čeprav običajno vzamejo veliko dragocenega časa.

Psihološki del mojih aktivnosti se je nanašal na čas, ki sem ga preživela s svojim mentorjem, psihologom Darkom Hederihom. V njegovi pisarni sem se srečala z učenci, ki so ga obiskali iz različnih razlogov.

Pri določenih učencih je psiholog na primer zadolžen za izvajanje dela individualiziranega programa, tj. programa, prilagojenega otrokovim oz. mladostnikovim posebnim vzgojno-izobraževalnim potrebam. Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so to naslednje skupine: otroci z motnjami v duševnem razvoju, gluhi in naglušni otroci, slepi in slabovidni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolni otroci, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter otroci z avtističnimi motnjami.

V tem času sem pri psihologu npr. videla delo z otroki, ki imajo motnjo hiperkativnosti in pozornosti. Takšni otroci težko sedijo pri miru in se zbrano učijo dlje časa, njihovo pozornost hitro odtegne kak dražljaj iz okolice (npr. zvok na hodniku), pogosto tudi ravnajo impulzivno in težje upoštevajo postavljene meje. Kako se vendarle znajti s pravili, katere strategije učenja izbrati, kako se organizirati in kako krotiti svoje hitre reakcije, raziskujejo skupaj s psihologom.

Drugi učenci so k njemu poslani zaradi razreševanja sporov ali vedenjskih »spodrsljajev«, nekateri se oglasijo kar sami. Slednje me je presenetilo, prav tako kot način, kako se mi je predstavil en (še zelo mlad) mladenič: »K psihologu hodim, ker imam težave z izzivanjem.« »Prosim?« sem bila začudena nad lastno diagnostiko in uvidom v situacijo. »Izzivanjem. Če me kdo izziva, se težko zadržim, da ne bi izbruhnil nazaj.« In tako se s psihologom pogovarjata o tem, kako in kaj se je zgodilo (zunaj in znotraj učenca), skupaj poiščeta ideje, kako bi se lahko odzval v prihodnje, ali skleneta kak pošten dogovor. Gre za proces spreminjanja vedenja, ki se ne zgodi nenadoma in je odvisen od različnih dejavnikov. Psihološko delo se tako razlikuje od »pristopa čarobne paličice«. Psiholog pač nima takšne paličice, da bi z njo zamahnil proti učenčevi glavi in ga spremenil v skladu z velikimi pričakovanji. Še dobro, saj bi sicer kdo nemara pomislil, da je čarodej!

Opazila sem, da mentor Darko Hederih zbira tudi prijavnice za tabor sedmih razredov. Povedal mi je, da bo kmalu potekalo tudi psihološko ocenjevanje za identifikacijo nadarjenih četrtošolcev. Prav s četrtim razredom pa je psiholog preživel nekaj časa, ko jih je poučeval o strategijah učenja. Pri uri, ko sem bila prisotna tudi sama, so govorili o oblikovanju miselnega vzorca, premislili o njegovem pomenu in vsebino iz učbenika tudi preslikali v miselni vzorec.

Tretji del razgibane pahljače mojega pripravniškega dela je bolj učiteljske narave. Ker administrativno delo ni preveč zahtevno in ker psihološko delo trenutno bolj opazujem in se ga učim, je pravo delo v razredu bilo do sedaj zame največji izziv. Veliko »prvič« sem doživela v pomladnem marcu. Prvič sem bila sama odgovorna za 18 otrok hkrati in prvič sem sploh bila skupaj s toliko otroki. Prvič sem bila v razredu v vlogi, ki ni vloga učenke. Prvič sem poučevala drugi razred oz. katerikoli razred in prvič sem nudila učno pomoč iz matematike nekomu, ki ni moj sošolec ali sošolka.

Študij psihologije se seveda razlikuje od študija na Pedagoški fakulteti in nas zato opremi z drugačnimi znanji kot pripravnike učitelje, ki so v razredu in z učenci ob nastopu pripravništva že bolj domači. Jaz sem svojo enomesečno prakso, ki smo jo morali opraviti med študijem, sicer preživela v svetovalni službi vrtca in zato nekaj časa prebila z otroki, ki o šoli le še sanjajo.  

Tik preden sem prevzela nekaj ur podaljšanega bivanja na teden, so mi učiteljice pomagale z nasveti, da moram biti stroga in razred »prijeti na trdo«, postaviti meje in še kaj. Huh, in moj prvi dan je bil ravno razigran pustni torek! Lagala bi, če bi rekla, da sem se z lahkoto znašla, in z veseljem sem popoldne prebrala knjigo Garyja Rubinsteina, ki se je dolgo časa prašila na moji knjižni polici. Imenuje se Učitelj po naključju – Kako obvladati razred (humorističen prikaz precej realnih situacij, simpatična knjiga, če koga zamika).

In tako se je z novimi dnevi in delovnimi izkušnjami začela moja pot iskanja prave učiteljske drže. Sprva sem se morala navaditi na izraz »učiteljica« in se tudi sama naučiti šolska in druga pravila (kdaj, kako in kam se gre na kosilo, kdo je prvi v vrsti, kaj bomo delali danes). Malce nerodno je namreč na vprašanja otrok odgovarjati z »ne vem«. Naučila sem se tudi prvih lekcij, ki so jih učitelji gotovo že povsem ponotranjili, kot so: Bodi pravična. Bodi pripravljena. Bodi dosledna. Daj jasna navodila. Izpolni svoje obljube (nagrade in kazni). Nariši jim zvezdico na tisto njihovo tablo, ko si jo zaslužijo.

Pričakujem, da bom le-tem dodala dobro mero novih. Hvaležna sem, da mi s svojimi nasveti kdaj pomaga tudi učiteljica, ki vzporedno z mano vodi podaljšano bivanje. Poklic učitelja sem že od malih nog spoštovala in cenila, najbrž zato, ker je tudi moje družinsko okolje prežeto z njim. Po prvih treh tednih (spet) v osnovni šoli pa so (tudi) učitelji v mojih očeh dobili še eno zvezdico.

Otroci pa, kjerkoli jih srečujem, me še vedno presenečajo in navdihujejo. »Kri vam teče, učiteljica! Po žilah!« me nasmeji eden od najživahnejših in kri zares steče po obtoku nekoliko bolj prešerno in navihano.

Comments