Se pa je veliko posebnega dogajalo v zadnjih treh tednih mojega pripravništva, od likovne kolonije in učenja o učenju v razredu, do vse bolj samostojnih uric v psihološki pisarni in zaključne ekskurzije s prvošolci. Pa gremo lepo po vrsti.

Kot je v svojem prispevku omenila že sopripravnica Mateja Lašič, so trije osmošolci en šolski dan doživeli nekoliko drugače, bolj umetniško. Njihovi nedvomljivi talenti so bili vstopnica za likovno kolonijo, ki se je razširila po mariborskih ulicah. Med množico srednješolcev so bili eni redkih osnovnošolcev, ki so s svojimi likovnimi izdelki konkurirali z ostalimi. Poželi so kar nekaj odobravajočih pogledov mimoidočih in mimobežnih komentarjev, kot je bil ta, ki je nasmejal vse tri: »Srečne roke imate, otroci, srečne roke!« In res so risbe ali slike postajale vse bolj podobne prizoru pred nami. Mislim, da jim je marsikdo tudi zavidal, tako čisto po slovensko.

Sedmošolci so motivirano poslušali psihologovo razlago, ko jim je predstavil, zakaj velja srednje naučeno učno snov obnoviti tik pred spanjem, kako z izbiro prostora čim hitreje ogreti možgane, čemu zadnje ponavljanje snovi načrtovati skladno z načinom ocenjevanja znanja, kdaj jesti, ali se resnično splača učiti sproti in kako prelisičiti možgane, da si vrstni red planetov od Sonca navzven zapomnijo za vedno. Za konec jim je poleg pravkar omenjene predstavil še eno mnemotehniko ter poudaril, naj se po končanem maratonu učenja ocenjuje prevsem trud in ne le končni rezultat.

Prisotna sem bila še pri eni razredni uri, ki jo je prevzel psiholog, in sicer v razredu, v katerem so se ukvarjali s frustracijsko toleranco. S pomočjo sličic v obliki stripa, ki so prikazovale realne življenjske situacije odnosov med ljudmi, so razmišljali o tem, kako bi se v kočljivih situacijah odzvali sami in kako menijo, da bi se morali odzvati. Ko so poiskali najboljše načine ravnanja za like iz stripov, so se domislili še svojih primerov, prežetih z mladostniškim vsakdanom, in idej, kako tolerantno prenesti različne frustracije. Poleg hudomušnosti, ki so jo občasno težko obvladali, so učenci pokazali tudi bistre načine razmišljanja za podane primere. Tudi tokrat je psiholog zaključil z modro mislijo o srednji poti med postaviti se zase in biti spoštljiv.

Tema o frustracijski toleranci me je spomnila na načine spodbujanja čustvene zrelosti. Eden le-teh je pogovor ob slikah različnih situacij, ko otroke spodbujamo, da sami najdejo odgovore na vprašanja o tem, kaj se je na sliki zgodilo, kako se osebe počutijo in zakaj, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, kako bi osebe lahko ravnale in zakaj, kakšne možnosti še imajo ... Ob tem seveda tudi sami ponudimo kakšno novo rešitev ali obrazložimo čustvovanje, otroke usmerimo, da situacijo prenesejo na svoje izkušnje, in upamo na prenos znanja ter zavedanja v njihov resnični svet. Tehnike sem se s sveže izbranimi sodobnimi sličicami z nekaterimi učenci lotila tudi sama. Njihove ideje so bile bogate in presenetljivo raznolike. Tako kot so si med seboj različni tudi sami.

Po ogledu viteške dvorane, nekaterih starih grajskih predmetov in lutk v nošah sveta so spoznavali še obrtniške prastare čase v Ropretovi kovačnici v Tinju, se po dolgem in počez sprehodili do Jakčevega mlina in tam srečali mlinarje, prašne od moke ter glasne v svojem pohorskem narečju, ko so jih veselo pozdravili. Poleg organiziranih zanimivosti pa jih je zabavalo predvsem skakanje čez blatni potoček, klepetanje na avtobusu, deljenje sladkarij, čas za sendviče in na koncu zaslužen izletniški sladoled. »Mi smo bili isti,« se je nasmehnil eden od organizatorjev programa, sama pa sem pomislila, da so nekatere stvari očitno brezčasne.

Pripravniške dni preteklih treh tednov sem zaključila z izobraževanjem na Dnevih psihologov, ki jih je organiziralo Društvo psihologov Slovenije. Letošnja tema je bila Psihološko svetovanje, psihoterapija in e-svetovanje. Nekaj vsebin je bilo vezanih tudi na šolsko okolje. Udeleženci smo se npr. seznanili z e-svetovanjem pri kariernih odločitvah, ki se ga lahko poslužijo tudi devetošolci, ko izbirajo pot za svoje nadaljnje izobraževanje. Preko študije primera učenke, ki je razmišljala o samomoru, nam je svetovalni delavec ene slovenskih šol predstavil korake psihološkega dela po principih kognitivno-vedenjske terapije ter izpostavil nekaj pomembnih dilem, npr. kako ohraniti zaupni odnos z mladostnikom in hkrati o težavah obvestiti njegove starše.

Slišali smo pričakovanja drugih strok do psihologije, npr. svetovalnih delavcev drugih strokovnih profilov, ki si s psihologi želijo več timskega sodelovanja in pomoč pri interpretaciji odločb za otroke s posebnimi potrebami ter pri načrtovanju razvoja otroka v skladu z njegovimi potrebami in zmožnostmi. Spoznali smo še pomen strokovnega znanja in veščin pri pomoči sodelavcem, npr. kolegialni coaching v šoli. Poenostavljeno bi razložila, da gre za obliko svetovanja, kjer t. i. coach spodbuja sogovornika, da sam pride do rešitve problema, v procesu pa sodelujeta sodelavca z istega področja dela, npr. učitelja. Poslušali smo tudi predavanje o superviziji na šolskem področju in zaključili z mislijo, da bi vsakomur, ki dela z ljudmi, supervizija koristila – da bi delal še bolj strokovno in pri svojem delu doživljal večje zadovoljstvo.

Zadovoljna sem bila tudi sama, ko sem se v dveh dneh naučila toliko uporabnih stvari, med katerimi mnoge presegajo psihologijo, vezano le na šolsko okolje. Ker predvidevam, da le-te zanimajo bolj mene kot vas, pa na tem mestu zaključujem s svojim vnovičnim poročanjem. Izrekam le še iskrene čestitke mentorju Darku Hederihu za uspešno soustvarjanje Malih sivih celic in viktorja, seveda. Menda ni niti prvi niti zadnji.