Nacionalno reverjanje znanja (NPZ) je bilo za nami in delo na šoli se je nadaljevalo po ustaljenih tirnicah, pa čeprav so bili nekateri učenci mnenja, da so že končali šolsko leto. Morda se sliši malce nesramno in verjetno vas je večina takoj pomislila na devetošolce, a v mislih imam vse razrede. Pomlad je res lepa in super, a na delovno klimo v razredu ne vpliva najboljše. Pojavijo se nove težave s koncentracijo. Kdo pa ob lepem, sončnem dnevu ne pomisli, kako rad bi bil nekje zunaj, v parku, na kolesu ali ob morju, medtem ko sedi v šoli, službi oz. v nekem zaprtem prostoru. Tako učitelji kot učenci imamo enake misli in težave s koncentracijo se pojavijo na obeh straneh. Razlika je le, da učitelji moramo ostati profesionalni in ignorirati sončne žarke ter naše lastne želje - deloma postati roboti - in od učencev še zmeraj zahtevati predpisano; medtem ko učenci kljubujejo našim pričakovanjem in trudu ter strmijo za svojimi željami. Vemo, puberteta je čas uporništva, ki pa se pri pisanju zadnjih preizkusov in preverjanj znanja v šolskem letu ne obrestuje najboljše.Na srečo so to spoznali tudi naši učenci in se za preizkuse dobro pripravili in jih opravili z lepimi ocenami.
    V teh treh tednih sem nadzorovala pisanje nekaterih preverjanj in preikusov. Od slovenščine, nemščine pa vse tja do angleščine. Nadzirati razred, medtem ko piše preizkus ima dve plati: na eni strani učence vodiš in jim, v okviru dovoljenega, pomagaš z navodili ter gledaš njihove mimike, kako se poskušajo spomniti, kako jih grabi panika, kako obupujejo in se na koncu le razveselijo, ko se spomnijo zahtevanega podatka; na drugi strani pa je to ura, ko je učitelju bolj ali manj dolgčas. Že res, da si lahko v tem času kaj prebereš, narediš kaj na računalniku, a delu se ne moreš posvetiti 100 %, saj so prioreiteta še vedno učenci, ki jih je potrebno obdržati na očeh, vsakih nekaj minut vstati, zaokrožiti po razredu in odgovoriti na kakšno vprašanje glede navodil. Pri takšnem postopku pa vsi vemo, koliko človek v resnici naredi. No, če imaš pa še res srečo, pa preizkus pišejo v učilnici, kjer ni računalnika. Teh je na šoli zelo malo, so pa.
  Po počitnicah sem imela še nekaj nastopov, nato pa smo z učenci zamenjali vloge. Sledile so ure govornih nastopov. Vsak učenec namreč pripravi kratko predstvitev o dogovorjeni temi, ki jo pri uri ustno in s pomočjo plakata, prezentacije čim bolje predstavi. Z mentorico se usedeva v zadnjo klop - se preleviva v poslušalki - ter ocenjujeva, nastop, predstavitev ter pravilnost izražanja. Na koncu se posvetujeva ter učenca seznaniva z njegovo oceno. Te ure so mi bile zelo všeč. Osmošolci so nama predstavili nama znane in neznane knjige, devetošolci pa so naju s svojimi potopisi odpeljali širom sveta.
V sredo, 21. 5. 2014, sem se s tremi osmošolci, Jakobom Golobom, Zeihofer Katjo in Zupančič Danko Maiken, udeležili Likovne kolonije mariborske vedute, ki jih je priredila I. gimnazija Maribor, ter slikali Mariborski grad. Vse tri umetnine so bile tudi razstavljene v avli I. gimnazije Maribor. Umetnino Maiken Zupančič Danko lahko občudujete tudi na desni sliki.
    Našo šolo so obiskali tudi hrvaški učenci, ki so v okviru projekta Branje ne pozna meja/Čitanje ne poznaje granice prebrali slovenska literarna dela, prišli stkati nova prijateljstva z našimi učenci ter si ob tej priložnosti ogledali še mesto Maribor.
   V petek, 23. 5. 2014, smo se z devetošolci odpravili na Trg Leona Štuklja, kjer so zaplesali tradicionalno četvorko in tako sodelovali v mednarodnem poskusu postavitve novega Guinnessovega rekorda. Bilo je toplo dopoldne in vzdušje je bilo fantastično. Malo pred poldnevom, je prizorišče obiskala tudi premierka in bila sem presenečena, da je že med mladimi tako nepriljubljena. Hitro je odšla in točno ob 12.00 so zaplesali prvi korak prve slike četvorke.
   Sledil je zelo naporen, a tudi zanimiv teden. V ponedeljek sem v šoli preživela kar 12 ur skupaj. Ustaljenemu urniku je namreč sledilo IKT-izobraževanje, na katerem smo si podrobneje pogledali spletne videokonference, nato pa še je sledila učiteljska konferenca, na kateri smo izvedeli, da nam je ministrstvo namenilo še manj denarja, da se pripravljajo spremembe na področju tujih jezikov v OŠ ... V sredo smo imeli dan dejavnosti, na katerem smo preizkušali orientacijo naših učencev. Dodeljena sem bila na kontrolno postajo na Kalvariji. Ob stari cerkvi Sv. Barbare in s prelepim razgledom na toti Maribor, me ni motilo niti to, da sem kar nekaj časa čakala na prvo skupino učencev, niti, da me je vsake toliko časa malce pobožal veter in oškropila kakšna dežna kapljica. Blatni, a srečni smo se vsi varno vrnili v šoli, kjer nas je že čakalo dobro kosilo. V četrtek popoldne je imel 1.a zaključni nastop pred starši, kjer smo v okviru fakultativne nemščine pokazali tudi, kaj smo se naučili pri nemščini. Nastop je uspel - še danes sem ponosna na svakega malčka posebej - in starši so, kjub pozni popoldanski uri, nasmejani ter zadovoljni odšli domov. V petek so se nekateri razredi odpravili na končno ekskurzijo, jaz pa sem z devetošolci ostala v šoli, kjer smo se posvetili Vremenoslovju. Ob prihodu v šolo smo si ogledali dokumenratni film, sledilo je delo z računalniki in iskanje amaterskih vremenskih postaj, napovedi za določene slovenske kraje ... Zaključili smo 5 minut pred 11.00, saj smo ob 11.00 ostali brez elektrike, in se posvetili izdelovanju vremenskih postaj, vetromerov itd. Devetošolci so z vajami na bližajočo valeto tako zaključili teden in odplesali v vikend.