Dnevnik pripravnikov na šoli

Na naši šoli vsako leto omogočamo študentom in diplomantom fakultet, ki izobražujejo bodoče učitelje, da pri nas opravljajo pedagoško prakso in pripravništvo. Vabljeni k prebiranju njihovih vtisov ob spoznavanju pedagoškega poklica na naši šoli.

13. "Tri, štiri, ZDAJ!" (Skok v poletje)

objavljeno: 30. jun. 2014 08:09 avtor: nikij@osbp.si   [ posodobljeno 30. jun. 2014 09:50 ]

S proslavo ob dnevu državnosti, spričevalom v žepu, bežnim pogledom čez ramo nazaj in nizkim štartom pred počitnicami so učenci zaključili šolsko leto. Učitelje in druge strokovne delavce šole čaka vsaj še dober teden dela - evalviranja preteklih in načrtovanja prihodnjih šolskih dni. Želim jim, da bi z delom zaključili uspešno in da bi njihov letni dopust bil naravnost odličen (za petko), otrokom s Polančičev pa - v obliki želja - podarjam pesem, ki se mi je utrnila, ko so vzneseno odhajali v dolgo poletje ...

Dragi otroci!

Želim vam podvig na vrhove poletja

in nežno šumenje avgustovskih trav,

hripavo grlo od srečnega dretja

in sveže premočen pomorski pozdrav.


Čas za počitek in vragolije,

za nova zaljubljanja s srčnih dobrav,

na polno napolnjene baterije

in polno prikupnih otroških zmešnjav.

 

Želim vam ideje in potovanja,

odete v družinski objem in smehljaj,

prepolne kornete in druga sladkanja,

jeseni pa srečno vrnitev nazaj.


Foto: Niki Jakol

12. Šolski dogodki

objavljeno: 16. jun. 2014 11:28 avtor: masag@osbp.si   [ posodobljeno 16. jun. 2014 11:29 ]

Pozdravljene bralke in bralci,


v zadnjih treh tednih sta na šoli potekala kar dva športna dneva. Tema prvega je bila Orientacija. Učenci so dobili zemljevid, na katerem je bila z odebeljeno črto narisana pot, ki so jo morali prehoditi. Označene so bile tudi točke, kjer smo se nahajali učitelji. Na vsaki taki točki so učenci dobili določeno nalogo. Bila sem na drugi točki pri kapelici Sv. Ane. Tu so učenci dobili 6 vprašanj na temo Mladiči gozdnih sesalcev. Kar dobro so odgovarjali na vprašanja. Bila sem navdušena, da se učenci vadijo v orientaciji, saj se mi zdi zelo koristna. Marsikaj se poenostavi, če se znaš orientirati in izbrati pravo pot, zato podpiram takšne dejavnosti.

Drugi športni dan pa je imel naslov Igre z žogo. Učenci so v glavnem igrali nogomet na igrišču ZMDŠ Branik. Na ta dan je bilo zelo vroče in smo se radi postavili v senco. Na polovici velike travnate površine so igrali fantje, zraven tega je bilo še ograjeno igrišče, kjer so igrala dekleta. Učenci različnih razredov so tekmovali med seboj. Konca nisem mogla videti, saj sem imela obveznosti v šoli – popoldansko bivanje. Vendar je bilo zanimivo gledati otroke, ki so tekmovali med seboj v nogometu. Nekateri so celo imeli kot  prave rumene drese za nogomet.

Do zdaj sem se že privadila na varstvo otrok v popoldanskem bivanju - otroci so se navadili mene in jaz njih. Določene stvari mi že gredo od rok. Popoldansko bivanje imam po navadi ob petkih, prejšnji teden pa je prišlo do zamenjave, zato sem imela varstvo otrok v torek in četrtek, v petek pa je otroke čuvala druga pripravnica. Že nekaj časa nam preurejajo okolico in vreme je prelepo, zato se radi odpravimo z otroki v park. Na srečo je zelo blizu in lahko otroke peljemo na sveži zrak, med rastline in drevesa. Otroci imajo park zelo radi. Tam igrajo nogomet, se lovijo in se igrajo različne igre.

Prejšnji teden v sredo pa sem z otroki obeh drugih razredov obiskala Umetnostno galerijo v Mariboru. Bila sem kot pomoč v spremstvu otrok. Paziti je bilo potrebno na varnost otrok na cesti. Postavljeni so bili dva po dva v vrsti, zato je bila kolona dolga. Za prečkanje ceste veljajo posebna pravila. Ker smo bile učiteljice tri, je prva vodila otroke čez cesto. Jaz sem bila sredinska in sem stala na sredi prehoda za pešce in pazila na varen prehod. Tretja učiteljica pa je bila zadaj in pazila, da so vsi učenci prečkali cesto. Takšno postavitev smo ohranjale celo pot do Umetnostne galerije. Ko smo prispeli, pa sta se razreda ločila in vsak je imel svoj ogled galerije. Na koncu predstavitve so bile delavnice, kjer so otroci naredili tihožitje iz kolaž papirja. Izdelali so predmet, ki ga imajo doma ali pa so si ga kar izmislili. Bili so zelo ustvarjalni, saj niso vsi vztrajali pri pravokotni obliki podlage. Včasih je bila okrogla, ovalna ali še kaj drugega. Nekdo je celo izdelal 3D sliko. Kača se je ovijala ven iz papirja. Bilo je zelo zanimivo opazovati ustvarjalne brihtne glave.


V teh tednih sem opravila dva nastopa pri matematiki. Do zdaj sem videla, kako potekajo ure na šoli. Odvisne so od veliko reči - od učitelja, učencev, snovi, dela dneva, ko poteka ura, in še marsičesa. Na šoli še bom do konca tega koledarskega leta. Ker se šolsko leto počasi zaključuje, bom ostale nastope opravljala v naslednjem šolskem letu.

Ko smo že pri zaključevanju, moram omeniti še pomembni dogodek: Valeto. Naši 9. razredi so jo imeli 6. 6.  ob šestih popoldne (same šestke) v Narodnem domu. Učenci so bili kar nervozni, saj so hoteli dobro izpeljati program, ki so ga pripravili, in prav tako ples. Nekateri so bili zelo inovativni in so posneli video, v katerem so plesali in prikazovali Happy dneve. Čudovito jih je bilo opazovati, kako so nastopali. Nekateri so peli, nekateri so plesali, nekateri so samo povedali par besed. V glavnem: uspelo jim je. Osebno jim želim veliko uspeha na nadaljnji življenjski poti. 

11. In viktorja dobi ...

objavljeno: 9. jun. 2014 10:36 avtor: nikij@osbp.si   [ posodobljeno 9. jun. 2014 11:41 ]

Ste gledali Viktorje? Vam je bil kdo znan? Vas je spominjal na nekoga s šolskih hodnikov? Ne zgodi se vsaki osnovni šoli, da bi njen psiholog s svojo ustvarjalno ekipo dobil viktorja za najboljšo otroško in mladinsko TV-oddajo. Ne zgodi se vsak dan.

Se pa je veliko posebnega dogajalo v zadnjih treh tednih mojega pripravništva, od likovne kolonije in učenja o učenju v razredu, do vse bolj samostojnih uric v psihološki pisarni in zaključne ekskurzije s prvošolci. Pa gremo lepo po vrsti.

Kot je v svojem prispevku omenila že sopripravnica Mateja Lašič, so trije osmošolci en šolski dan doživeli nekoliko drugače, bolj umetniško. Njihovi nedvomljivi talenti so bili vstopnica za likovno kolonijo, ki se je razširila po mariborskih ulicah. Med množico srednješolcev so bili eni redkih osnovnošolcev, ki so s svojimi likovnimi izdelki konkurirali z ostalimi. Poželi so kar nekaj odobravajočih pogledov mimoidočih in mimobežnih komentarjev, kot je bil ta, ki je nasmejal vse tri: »Srečne roke imate, otroci, srečne roke!« In res so risbe ali slike postajale vse bolj podobne prizoru pred nami. Mislim, da jim je marsikdo tudi zavidal, tako čisto po slovensko.

Nič kaj zavidljive vloge pa nimajo učenci, ki se ne znajo učiti. Čeprav se sliši kot zmedena igra besed, se je tako kot vrsto drugih veščin tudi učiti se potrebno naučiti se. Poslanstvo poučevanja o učenju je ponovno udejanjil psiholog Darko Hederih, ki je tokrat v sedmem razredu neposredno odgovarjal na vprašanja učencev o učenju: Kdaj se je bolje učiti, zjutraj ali zvečer? Kje naj se učim? Zakaj doma znam več kot v šoli? Ali naj se učim lačen ali sit? Kako si snov lažje zapomnim? Koliko časa naj se učim?

Sedmošolci so motivirano poslušali psihologovo razlago, ko jim je predstavil, zakaj velja srednje naučeno učno snov obnoviti tik pred spanjem, kako z izbiro prostora čim hitreje ogreti možgane, čemu zadnje ponavljanje snovi načrtovati skladno z načinom ocenjevanja znanja, kdaj jesti, ali se resnično splača učiti sproti in kako prelisičiti možgane, da si vrstni red planetov od Sonca navzven zapomnijo za vedno. Za konec jim je poleg pravkar omenjene predstavil še eno mnemotehniko ter poudaril, naj se po končanem maratonu učenja ocenjuje prevsem trud in ne le končni rezultat.

Prisotna sem bila še pri eni razredni uri, ki jo je prevzel psiholog, in sicer v razredu, v katerem so se ukvarjali s frustracijsko toleranco. S pomočjo sličic v obliki stripa, ki so prikazovale realne življenjske situacije odnosov med ljudmi, so razmišljali o tem, kako bi se v kočljivih situacijah odzvali sami in kako menijo, da bi se morali odzvati. Ko so poiskali najboljše načine ravnanja za like iz stripov, so se domislili še svojih primerov, prežetih z mladostniškim vsakdanom, in idej, kako tolerantno prenesti različne frustracije. Poleg hudomušnosti, ki so jo občasno težko obvladali, so učenci pokazali tudi bistre načine razmišljanja za podane primere. Tudi tokrat je psiholog zaključil z modro mislijo o srednji poti med postaviti se zase in biti spoštljiv.

Tema o frustracijski toleranci me je spomnila na načine spodbujanja čustvene zrelosti. Eden le-teh je pogovor ob slikah različnih situacij, ko otroke spodbujamo, da sami najdejo odgovore na vprašanja o tem, kaj se je na sliki zgodilo, kako se osebe počutijo in zakaj, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, kako bi osebe lahko ravnale in zakaj, kakšne možnosti še imajo ... Ob tem seveda tudi sami ponudimo kakšno novo rešitev ali obrazložimo čustvovanje, otroke usmerimo, da situacijo prenesejo na svoje izkušnje, in upamo na prenos znanja ter zavedanja v njihov resnični svet. Tehnike sem se s sveže izbranimi sodobnimi sličicami z nekaterimi učenci lotila tudi sama. Njihove ideje so bile bogate in presenetljivo raznolike. Tako kot so si med seboj različni tudi sami.

Še posebej, če jih je veliko, da napolnijo cel avtobus, kot so to storili prvošolci s svojimi spremljevalkami tistega lepega dne, ko na koledarju odraslih piše »ekskurzija«, v malih sivih celicah otrok pa na veliko kriči »IZLET«. Z najmlajšimi s Polančičev smo se podali v Slovensko Bistrico na Bistriški grad, kjer jih je pričakal Pozelenel grajski škrat. Privlačno in radoživo jim je predstavil galerijo in umetnine v njej, ko so med pripovedovanjem pravljice brez dodatnih besed ali navodil stopali za njim po stopnicah iz enega prostora v drugega, se za nekaj časa ustavili v gledališču in na koncu v galeriji ustvarjali tudi sami. Kar naenkrat so se znašli tudi v učilnici, tisti učilnici iz starih časov z lesenimi mizami in eno samo zeleno tablo, z masivnim katedrom in čisto pravo pravcato tovarišico – strogo, resno, s palico v eni in strahospoštovanjem v drugi roki. Otroke današnjega časa je hitro naučila, kako se pravilno pozdravi, in učno uro speljala tako, kot se je to počelo včasih. Mene je še najbolj spomnilo na prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak. Kot zanimivo se je izkazalo prepričanje učencev, da so v tako šolo hodili njihovi starši, in hitro smo jih popravili, da so to bili njihovi dedki in babice ali celo pradedki in prababice.

Po ogledu viteške dvorane, nekaterih starih grajskih predmetov in lutk v nošah sveta so spoznavali še obrtniške prastare čase v Ropretovi kovačnici v Tinju, se po dolgem in počez sprehodili do Jakčevega mlina in tam srečali mlinarje, prašne od moke ter glasne v svojem pohorskem narečju, ko so jih veselo pozdravili. Poleg organiziranih zanimivosti pa jih je zabavalo predvsem skakanje čez blatni potoček, klepetanje na avtobusu, deljenje sladkarij, čas za sendviče in na koncu zaslužen izletniški sladoled. »Mi smo bili isti,« se je nasmehnil eden od organizatorjev programa, sama pa sem pomislila, da so nekatere stvari očitno brezčasne.

Pripravniške dni preteklih treh tednov sem zaključila z izobraževanjem na Dnevih psihologov, ki jih je organiziralo Društvo psihologov Slovenije. Letošnja tema je bila Psihološko svetovanje, psihoterapija in e-svetovanje. Nekaj vsebin je bilo vezanih tudi na šolsko okolje. Udeleženci smo se npr. seznanili z e-svetovanjem pri kariernih odločitvah, ki se ga lahko poslužijo tudi devetošolci, ko izbirajo pot za svoje nadaljnje izobraževanje. Preko študije primera učenke, ki je razmišljala o samomoru, nam je svetovalni delavec ene slovenskih šol predstavil korake psihološkega dela po principih kognitivno-vedenjske terapije ter izpostavil nekaj pomembnih dilem, npr. kako ohraniti zaupni odnos z mladostnikom in hkrati o težavah obvestiti njegove starše.

Slišali smo pričakovanja drugih strok do psihologije, npr. svetovalnih delavcev drugih strokovnih profilov, ki si s psihologi želijo več timskega sodelovanja in pomoč pri interpretaciji odločb za otroke s posebnimi potrebami ter pri načrtovanju razvoja otroka v skladu z njegovimi potrebami in zmožnostmi. Spoznali smo še pomen strokovnega znanja in veščin pri pomoči sodelavcem, npr. kolegialni coaching v šoli. Poenostavljeno bi razložila, da gre za obliko svetovanja, kjer t. i. coach spodbuja sogovornika, da sam pride do rešitve problema, v procesu pa sodelujeta sodelavca z istega področja dela, npr. učitelja. Poslušali smo tudi predavanje o superviziji na šolskem področju in zaključili z mislijo, da bi vsakomur, ki dela z ljudmi, supervizija koristila – da bi delal še bolj strokovno in pri svojem delu doživljal večje zadovoljstvo.

Zadovoljna sem bila tudi sama, ko sem se v dveh dneh naučila toliko uporabnih stvari, med katerimi mnoge presegajo psihologijo, vezano le na šolsko okolje. Ker predvidevam, da le-te zanimajo bolj mene kot vas, pa na tem mestu zaključujem s svojim vnovičnim poročanjem. Izrekam le še iskrene čestitke mentorju Darku Hederihu za uspešno soustvarjanje Malih sivih celic in viktorja, seveda. Menda ni niti prvi niti zadnji.

10. Prijateljstvo ne pozna meja ... branje, ples in umetnost pa tudi ne

objavljeno: 2. jun. 2014 08:10 avtor: matejal@osbp.si

    Nacionalno reverjanje znanja (NPZ) je bilo za nami in delo na šoli se je nadaljevalo po ustaljenih tirnicah, pa čeprav so bili nekateri učenci mnenja, da so že končali šolsko leto. Morda se sliši malce nesramno in verjetno vas je večina takoj pomislila na devetošolce, a v mislih imam vse razrede. Pomlad je res lepa in super, a na delovno klimo v razredu ne vpliva najboljše. Pojavijo se nove težave s koncentracijo. Kdo pa ob lepem, sončnem dnevu ne pomisli, kako rad bi bil nekje zunaj, v parku, na kolesu ali ob morju, medtem ko sedi v šoli, službi oz. v nekem zaprtem prostoru. Tako učitelji kot učenci imamo enake misli in težave s koncentracijo se pojavijo na obeh straneh. Razlika je le, da učitelji moramo ostati profesionalni in ignorirati sončne žarke ter naše lastne želje - deloma postati roboti - in od učencev še zmeraj zahtevati predpisano; medtem ko učenci kljubujejo našim pričakovanjem in trudu ter strmijo za svojimi željami. Vemo, puberteta je čas uporništva, ki pa se pri pisanju zadnjih preizkusov in preverjanj znanja v šolskem letu ne obrestuje najboljše.Na srečo so to spoznali tudi naši učenci in se za preizkuse dobro pripravili in jih opravili z lepimi ocenami.
    V teh treh tednih sem nadzorovala pisanje nekaterih preverjanj in preikusov. Od slovenščine, nemščine pa vse tja do angleščine. Nadzirati razred, medtem ko piše preizkus ima dve plati: na eni strani učence vodiš in jim, v okviru dovoljenega, pomagaš z navodili ter gledaš njihove mimike, kako se poskušajo spomniti, kako jih grabi panika, kako obupujejo in se na koncu le razveselijo, ko se spomnijo zahtevanega podatka; na drugi strani pa je to ura, ko je učitelju bolj ali manj dolgčas. Že res, da si lahko v tem času kaj prebereš, narediš kaj na računalniku, a delu se ne moreš posvetiti 100 %, saj so prioreiteta še vedno učenci, ki jih je potrebno obdržati na očeh, vsakih nekaj minut vstati, zaokrožiti po razredu in odgovoriti na kakšno vprašanje glede navodil. Pri takšnem postopku pa vsi vemo, koliko človek v resnici naredi. No, če imaš pa še res srečo, pa preizkus pišejo v učilnici, kjer ni računalnika. Teh je na šoli zelo malo, so pa.
  Po počitnicah sem imela še nekaj nastopov, nato pa smo z učenci zamenjali vloge. Sledile so ure govornih nastopov. Vsak učenec namreč pripravi kratko predstvitev o dogovorjeni temi, ki jo pri uri ustno in s pomočjo plakata, prezentacije čim bolje predstavi. Z mentorico se usedeva v zadnjo klop - se preleviva v poslušalki - ter ocenjujeva, nastop, predstavitev ter pravilnost izražanja. Na koncu se posvetujeva ter učenca seznaniva z njegovo oceno. Te ure so mi bile zelo všeč. Osmošolci so nama predstavili nama znane in neznane knjige, devetošolci pa so naju s svojimi potopisi odpeljali širom sveta.
V sredo, 21. 5. 2014, sem se s tremi osmošolci, Jakobom Golobom, Zeihofer Katjo in Zupančič Danko Maiken, udeležili Likovne kolonije mariborske vedute, ki jih je priredila I. gimnazija Maribor, ter slikali Mariborski grad. Vse tri umetnine so bile tudi razstavljene v avli I. gimnazije Maribor. Umetnino Maiken Zupančič Danko lahko občudujete tudi na desni sliki.
    Našo šo
lo so obiskali tudi hrvaški učenci, ki so v okviru projekta Branje ne pozna meja/Čitanje ne poznaje granice prebrali slovenska literarna dela, prišli stkati nova prijateljstva z našimi učenci ter si ob tej priložnosti ogledali še mesto Maribor.
   V petek, 23. 5. 2014, smo se z devetošolci odpravili na Trg Leona Štuklja, kjer so zaplesali tradicionalno četvorko in tako sodelovali v mednarodnem poskusu postavitve novega Guinnessovega rekorda. Bilo je toplo dopoldne in vzdušje je bilo fantastično. Malo pred poldnevom, je prizorišče obiskala tudi premierka in bila sem presenečena, da je že med mladimi tako nepriljubljena. Hitro je odšla in točno ob 12.00 so zaplesali prvi korak prve slike četvorke.
   Sledil je zelo naporen, a tudi zanimiv teden. V ponedeljek sem v šoli preživela kar 12 ur skupaj. Ustaljenemu urniku je namreč sledilo IKT-izobraževanje, na katerem smo si podrobneje pogledali spletne videokonference, nato pa še je sledila učiteljska konferenca, na kateri smo izvedeli, da nam je ministrstvo namenilo še manj denarja, da se pripravljajo spremembe na področju tujih jezikov v OŠ ... V sredo smo imeli dan dejavnosti, na katerem smo preizkušali orientacijo naših učencev. Dodeljena sem bila na kontrolno postajo na Kalvariji. Ob stari cerkvi Sv. Barbare in s prelepim razgledom na toti Maribor,
me ni motilo niti to, da sem kar nekaj časa čakala na prvo skupino učencev, niti, da me je vsake toliko časa malce pobožal veter in oškropila kakšna dežna kapljica. Blatni, a srečni smo se vsi varno vrnili v šoli, kjer nas je že čakalo dobro kosilo. V četrtek popoldne je imel 1.a zaključni nastop pred starši, kjer smo v okviru fakultativne nemščine pokazali tudi, kaj smo se naučili pri nemščini. Nastop je uspel - še danes sem ponosna na svakega malčka posebej - in starši so, kjub pozni popoldanski uri, nasmejani ter zadovoljni odšli domov. V petek so se nekateri razredi odpravili na končno ekskurzijo, jaz pa sem z devetošolci ostala v šoli, kjer smo se posvetili Vremenoslovju. Ob prihodu v šolo smo si ogledali dokumenratni film, sledilo je delo z računalniki in iskanje amaterskih vremenskih postaj, napovedi za določene slovenske kraje ... Zaključili smo 5 minut pred 11.00, saj smo ob 11.00 ostali brez elektrike, in se posvetili izdelovanju vremenskih postaj, vetromerov itd. Devetošolci so z vajami na bližajočo valeto tako zaključili teden in odplesali v vikend.   

9. Pridobivanje izkušenj

objavljeno: 26. maj 2014 12:24 avtor: masag@osbp.si   [ posodobil 11. jun. 2014 22:35 Boris Volarič ]

Pozdravljene bralke in bralci,

učenci v popoldanskem bivanju

na šoli sem že slabe 3 mesece in sem se že nekoliko privadila na delo pripravnika. V zadnjih nekaj tednih se je na šoli marsikaj dogajalo. V torek, 22. aprila, po velikonočnih praznikih smo imeli Ekodan. Na šoli se je odvijalo več delavnic, jaz sem bila prisotna pri delavnici Polet v vesolje. Učenci so imeli nalogo, da čim bolj natančno izdelajo raketo iz dveh plastenk. Stoječi plastenki so narisali krog na določeni višini in jo po črti prerezali. Pomembno je bilo, da je bil rez vzporeden z dnom. Nato so zgornji del plastenke zalepili na dno druge plastenke. Paziti so morali, da je bila raketa simetrična glede na navpično os. Nato so naredili krilca iz kartona ali plastike in jih zalepili na raketo. Vse je moralo biti izvedeno zelo natančno in pazljivo, kajti pri izstrelitvi je pomembna vsaka podrobnost. Nazadnje so jih napolnili z vodo. Ko so bile rakete izdelane, smo se odpravili v park in jih spustili v zrak. Izstreljene rakete so se zelo različno obnašale zaradi majhnih razlik v natančnosti izdelave in izstrelitve ter vpliva okolice na raketo. Super je bilo gledati izstrelitve raket. Mentor je na koncu še pokazal, kako izgleda izstrelitev rakete brez vode. Raketa se ni skoraj nič dvignila. Naša delavnica je bila dobro izpeljana in vesela sem, da so se učenci tako potrudili pri izdelavi in da so uživali pri izstrelitvah raket.

Zadnji tedni so bili kar popestreni z nadomeščanji. V četrtek, 24. 4., in v petek, 25. 4., so bili nekateri učenci 8. in 9. razreda in nekateri učitelji na večdnevni naravoslovnistrokovni ekskurziji v Belgiji. Zaradi tega sem imela veliko nadomeščanja za ostale učence teh razredov, pa tudi v ostalih razredih. Takrat sem začela spoznavati, kako je imeti več ur pouka in vmes samo 5 minut odmora. Za vse se moraš pripraviti vnaprej in potem samo izvajaš eno dejavnost za drugo. Včasih se ti zazdi, da so petminutni odmori res prekratki za pripravo na naslednjo uro - za tiskanje velikih količin učnih listov, iskanje pravih datotek na računalniku in podobno.  Pri nadomeščanjih sem spoznala tudi, kako je lahko potek ure odvisen od učitelja, učencev, snovi, predznanja, natančnosti, tehničnih pripomočkov in podobno. Pri urah nadomeščanja in pri nastopih spoznavam, na kaj vse je potrebno biti pozoren.

Po prvomajskih počitnicah je na osnovnih  šolah potekalo Nacionalno preverjanje znanja – NPZ. Skupaj s pripravnico Matejo sva med preizkusoma iz Slovenščine in Angleščine na hodniku pazili, da drugi učenci niso motili tistih, ki so pisali preizkuse. NPZ je trajal 60 minut, nato so učenci nadaljevali s poukom. Med pisanjem sem se spominjala, kako je bilo, ko sem sama pisala preverjanje znanja na koncu devetletke. Od takrat se je nekoliko spremenilo - saj vendar gremo s časom naprej, ali ne? ;).

Moji nastopi po počitnicah so bili večinoma iz fizike. Glede na nastope iz matematike priprave na nastope iz fizike zahtevajo več časa, saj je potrebno vključevati poskuse. Potrebno je razmisliti, kateri poskus najbolje prikazuje učno snov, preveriti, ali so na voljo vse potrebščine, ali naprave pravilno delujejo, ali lahko poskus izvedeš dovolj varno in še in še.  Menim, da je pomembno, da učenci vidijo čim več poskusov, saj s tem dobijo občutek, da fizika niso neki nerazumljivi teksti in golo preračunavanje enačb. Fizika pojasni fizikalne pojave v naravi in s pravilnim pristopom je lahko zelo zabaven predmet. Fizika zagotovo ni takšen bavbav, ko si nekateri mislite :).

 Seveda ne smem pozabiti na popoldansko varstvo, ki ga imam ob petkih. V tem času sem spoznala otroke in se učila, kako pristopiti do posameznika. Ob petkih gremo na začetku na kosilo in nato se učenci igrajo, saj ob petkih ni domače naloge. Včasih pa jo vseeno imajo in jo pridno rešujejo. Po končanih obveznostih jih ob lepem vremenu peljemo na sveži zrak. Navado imamo kar zaviti v park, nad čemer so učenci navdušeni. :)

V petek, 23. 5, se je na Trgu Leona Štuklja odvijala četvorka. Včasih so učenki in dijaki zaključnih razredov plesali na Titovem mostu, zato so bili prometni zastoji in zapore. Zdaj pa je zelo pripravno, da je ples na Trgu, saj ne ovira prometa. Na naši šoli imamo v zadnjem razredu več deklet kot fantov, zato so nekatera dekleta plesala moško vlogo. Učiteljica biologije in kemije Romana Tancer, ki je razredničarka 9. razreda, pripravnica Mateja in jaz smo se z učenci odpravile na trg Leona Štuklja že ob 10h. Na ta dan je bilo zelo vroče in mladi so bili že oblečeni v poletna oblačila. Imeli smo dovolj časa, da so dekleta oblekla bele majice, fantje pa rdeče. Dobili so tudi zapestnice iz gume. :)

Na trgu je bilo veliko kioskov z raznoraznimi stvarmi. Ob 11h je potekala vaja, učenci in dijaki  iz vseh šol so se postavili v tri kolone in vadili ples. Bilo je prav zabavno gledati učence in dijake. Za ob 12h sem se pa morala odpraviti nazaj v šolo, saj sem imela popoldansko varstvo.

Čas hitro teče, ves čas pridobivam nove izkušnje in se spoznavam z delom, šolskim ritmom in ljudmi. Zdi se mi, da sem se že kar privadila na pripravništvo. :)

Učenci v popoldanskem bivanju:
 

8. Drobci

objavljeno: 18. maj 2014 06:00 avtor: nikij@osbp.si   [ posodobljeno 18. maj 2014 06:34 ]

Vedno mu pripišemo gibanje. Času. Kako hitro gre čas. Čas teče, mineva, hiti. Težko si predstavljam, da samo je ali da ga (po nekaterih teorijah) celo ni. Zdi se, da čas v šoli teče še za spoznanje hitreje. Na svoji šprinterski progi je dosegel že mesec maj, vrhunec šolskega leta, ko je v zraku čutiti prav posebno majsko napetost.

Tokrat svoje zadolžitve zadnjih tednov pripravništva predstavljam z nekaterimi kratkimi izseki preteklih dni.

PRIZNANJA ZA LIKOVNO RAZSTAVO

Poskrbela sem za izdajo priznanj, ki so jih prejeli mentorji (vzgojiteljice in vzgojitelje) otrok iz vrtca, ki so sodelovali na likovni razstavi Živali – moje prijateljice. Razstavo je na začetku letošnjega leta organizirala OŠ bratov Polančičev.

NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA

Znašla sem se v vlogi nadzorne učiteljice pri opravljanju Nacionalnega preverjanja znanja, v času, ko so učenci pisali, pa držala pesti ter v mislih navijala zanje.

EKODAN

22. aprila je osnovna šola zaživela v duhu nacionalnega UNESCO projekta z mednarodno udeležbo Ekodan in Državnega UNESCO kviza. Nekaj dni prej je bila moja naloga mladima ustvarjalkama podati napotke, kako oblikovati oglasno desko na temo Unesca, na sam Ekodan pa sem se pridružila skupini, ki je obiskala Učni poligon za samooskrbo Dole. Poleg poligona so si učenci ogledali še rastlinsko čistilno napravo Podboč, ptičjo opazovalnico v poplavnem območju Dravinje ter spoznavali rastline in živali ob reki.

Vir fotografije: www.ucilnicavnaravi.si/dole

IDENTIFIKACIJA NADARJENIH UČENCEV

V skladu s Konceptom Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli fazi evidentiranja učencev, ki bi lahko bili nadarjeni, sledi identifikacija nadarjenih učencev. Poleg ocene učitelja je potrebno izpeljati tudi psihološko ocenjevanje s pomočjo testov inteligentnosti in ustvarjalnosti. Spremljala sem delo psihologa Darka Hederiha, ko se je lotil ocenjevanja četrtošolcev, skupaj sva vrednotila tudi rezultate. Čaka nas še zadnja faza odkrivanja nadarjenih, tj. seznanitev in mnenje staršev.

UČNA POMOČ

Vskočila sem tudi, ko je bilo nekaterim učencem potrebno nuditi učno pomoč pri matematiki in pomoč pri oblikovanju zapiskov iz zgodovine. Nekaterih drobcev učne snovi hitro spomnila in jih z lahkoto razložila, za druge pa menim, da bi morala pošteno obnoviti, da bi jih lahko suvereno predala naprej.

PODALJŠANO BIVANJE V PARKU

Ker so ob šoli (na igrišču in ob igralih) začeli z gradbenimi deli, smo v podaljšanem bivanju poiskali drugo rešitev za preživljanje časa na prostem. Odpravili smo se v park, za katerega se je izkazalo, da otrokom nudi celo več prostora za prepletanje njihovih odnosov in razigrane domišljije. Še dobro, saj bo park njihovo zatočišče in igrišče še kar nekaj časa.

PREPIR MOTI POUK

Kako posredovati, ko se spreta dva mlajša učenca in vsebina spora preveč preplavi njune misli ter doživljanje, da bi se lahko zakopala v nadaljnje učenje? Poskusila sem, skupaj z razredničarko in ravnateljico. Čustev nismo povsem pomirili, smo pa sklenili dogovor, v upanju, da bo v prihodnje lažje. Že isti dan je izgledalo kar obetavno, čez nekaj ur, na hodniku, kot sem opazila mimogrede ...

PSIHOLOŠKE URICE

Z nekaterimi učenci smo pregledali Veliko knjigo o družinah, zanimivo čtivo, ki mladim bralcem širi obzorje, hkrati pa njihovo družino umesti v varen prostor vseh mogočih družin in njihovih posebnosti.

»Gužva je, gužva,« slišiš z vseh strani, ocene padejo v predalčke redovalnice h kopici drugih, novo znanje se lepi na goro letos že osvojenega, bližajo se ekskurzije, zaključki vseh vrst in oblik, nekje v daljavi za obzorjem nežno svetijo počitnice ... Čas frči.

 

7. Med učenjem in zabavo

objavljeno: 12. maj 2014 09:42 avtor: matejal@osbp.si   [ posodobljeno 2. jun. 2014 04:17 ]

   Po malo manj kot treh mesecih lahko resnično rečem, da sem že ujela šolski ritem in da se prav dobro znajdem. Moje naloge se niso bistveno spremenile, le še pomnožile so se. Med vsemi nastopi, nadomeščanji in hospitacijami, se zmeraj znova še najde čas za nove naloge, izkušnje, podvige in projekte. Pretekli mesec je bil res pester.
   Pričel se je običajno: hospitacije, nastopi, nadomeščanja, spremstvo na kosilo in se zaključil s podaljšanim bivanjem prvošolčkov.
Drug teden pa se je že začela akcija. Devetošolci so za domače branje obravnavali knjigo Mali princ, za katero bi marsikdo rekel, da je izključno otroško čtivo, a bi
Formativno spremljanje znanja, devetošolci, osbp
po ponovnem branju spoznal svojo zmoto. To so spoznali tudi devetošolci, ki so knjigo večinoma "požrli" v enem popoldnevu in na en mah ter se zaljubili vanjo. Po večih letih ponovno prebrati tole knjigo je užitek zase, slišati, kako poglobljeno ter s kakšno srčnostjo lahko devetošolci razumejo neko literarno delo, pa je poezija druge sorte. Ob takšnih trenutkih vidiš plod večletnega učiteljičinega dela, ki je leto za letom vanje vlivala znanje, se trudila jih nekaj naučiti in jim približati občutek za besedno umetnost, večkrat že obupavala, a nadaljevala s svojim trudom in ... na ta dan srečna spoznala, da nič ni bilo zaman, da je njeno delo obrodilo sadove, ki zdaj počasi zorijo naprej. To je bil tudi trenutek, ko sem se ponovno zavedala, zakaj sem se odločila za ta poklic in zakaj mi je moja mentorica, Danica Gotlih, tako velik vzor. Pri uri, ko smo skupinsko analizirali omenjeno literarno delo, so prisostvovale tudi učiteljice z drugih šol. Vse skupaj se imenuje Formativno spremljanje znanja, ki ima več oblik in stopenj, njegov glavni namen pa je izboljšati pouk in uspešnost učencev. Prisostvovala sem enem od učiteljskih gostovanj, na katerem so si gostujoče učiteljice pogledale izbrane, dodobra pripravljene ure, nato pa podale svoje predloge, pohvale in kritična stališča. Zanimivo je bilo slišati, da na Polančiče zelo rade prihajajo, saj jim ta šola predstavlja fontano novih idej, metod dela in vsesplošnih inovacij, ki jih kasneje poskusijo uvesti tudi pri svojih urah oz. na svojih šolah. Zlasti sem opazila, da so gostujoče učiteljice pri izražanju svojih vtisov uporabljale veliko presežnikov in dobila sem občutek, da so našo šolo postavile na nek piedestal, h kateremu stremijo. Po podanih mnenjiih je sledila zanimiva razprava o tem, kako bi se določene stvari v šolskem sistemu in v obstoječi pedagoški praksi še dalo izboljšati ter česa definitivno ne smemo izgubiti. Kot vidite, se tudi učitelji še vedno učijo, eden od drugega in eden z drugim, ter se trudijo, da bi bil pouk zanimiv in privlačen.
   P
Bukvarna Ciproš, Pekarna Maribor
o napornih velikonočnih praznikih smo se na Polančičih odločili, da potrebujemo sproščen začetek novega tedna, zato smo 22. 4. 2014 imeli Ekodan, ki je del Unesco projekta in se na Polančičih odvija že nekaj let. Ta dan smo na šoli gostili učence številnih drugih šol, se razdelili v več skupin in počeli najrazličnejše stvari. Slavistke smo svojo skupino popeljale v Bukvarno Ciproš, kjer so učence seznanili z usodo knjig, po njihovi "slavi" na knjižnih policah v knjigarnah, knjižnicah ali po domovih. Ob vrnitvi v šolo smo spisali poročila o videnem, zložili nove pesniške stihe ter sestavili svojo pravo knjigo, ki smo jo predstavili na zaključni predstavitvi in izobesili v šolski avli. Pri delu smo imeli veliko veselja, kar je potrjevalo tudi vzdušje in smeh v učilnici. Štirje dnevi so hitro minili in zadnji dan pred počitnicami ne bi mogel miniti lepše, ko je. Zjutraj sem bila v 1. b, kjer smo pisali kratek matematičen test in medtem ko so hitrejši učenci pri učiteljici že zagovarjali svoje odgovore, sem jaz bodrila počasnejše, po "zagovoru" zaposlila hitrejše in v učilnici vzdrževala red in tišino. Delo smo uspeško dokončali, zato smo si po malici lahko privoščili še nekaj zabave, ki smo jo v veliki meri zajeli v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer smo si ogledali pred
stavo Praktični nasveti za pridne otroke. Nasmejani in z iskrico v očeh smo odšli na prvomajske počitnice.
   Kdor misli, da so učitelji in prpravniki od minute, ko zapustijo šolo, in do minute, ko se vanjo zopet vrnejo, resnično na počitnicah, se pošteno moti. Prostih imamo res nekaj dni, ne pa vseh. Osebno sem med počitnicami sestavljala preizkus znanja za osmošolce. Verjamite, ena najzapletenejših nalog vsakega učitelja. Ni čudno, da sem jaz, začetnik na tem področju, porabila konkretno števio ur, preden sem bila dokaj zadovoljna z napisanim. Ob pogovoru z mentorico pa sem spoznala, da se imam še toliko za naučit. Spoštovani starši, naj vas pomirim, tudi če test sestavljamo pripravnice, brez mentorjevega odobravanja in dokončnega pregleda ne pride pred oči vaših otrok. Zato ob informaciji, da je pripravnica sestavljala ta ali oni test, ni potrebno zagnati panike ali celo pridrveti v šolo. Šola je ustanova, ki uči velike in male, mlade in manj mlade, vse, ki se želijo učiti.
   Posebno doživetje pa je bilo definitivno tudi Nacionalno preverjanje znanja (NPZ). Pišejo ga šesto- in devetošolci in sicer iz matematike, slovenščine in angleščine. Na dan, ko se piše NPZ, vlada na šoli poseben režim, ki zagotavlja mir na šoli. Učenci, ki pišejo NPZ, v šolo pridejo malo prej in se takoj porazdelijo po učilnicah v najvišjem, drugem nadstropju šole, kjer poteka preverjanje. Ostale učence se v ta predel šole spusti ob običajnem pričetku pouka, pouk, ki bi moral potekati v drugem nadstropju, se preseli v druge učilnice, in selitev v učilnice poteka tiho. Tako na šoli vlada relativna tišina in v drugem nadstropju sta le dežurna učitelja. Bila sem ena od dežurnih učiteljic. Moje naloge so bile: poskrbeti za relativno tišino na hodnikih; paziti, da nihče ni vstopil v najvišje nadstropje; spremljati, kdo od šesto-/devetošolcev je šel na stranišče in ali je šel res tja; poskrbeti, da je tudi glavni odmor minil tiho in za zaprtimi vrati učilnic ter da se je v drugo nadstropje stopilo šele, ko je še zadnja skupina zaključila s pisanjem. S slednjimi sem odšla v jedilnico, kjer so pomalicali in kjer sem slišala nemalo komentarjev o preizkusu, o uspehih in napakicah ter o olajšanju, da je preizkus za njimi.

6. Od najmlajših do najstarejših učencev

objavljeno: 24. apr. 2014 02:10 avtor: masag@osbp.si   [ posodobljeno 24. apr. 2014 02:18 ]

Pozdravljeni bralci in bralke,

na osnovni šoli bratov Polančičev sem že sedem tednov. V tem času sem se uvedla v dinamiko šole. Zadnji trije tedni so bili kar pestri. V prvem tednu  sem začela z nastopi v razredu. Prvi nastop je bil na temo Krožni lok. Ko sem nastopala, sem se spet zavedala, da si želim poučevati. Bilo mi je prav všeč spraševati učence o prejšnji snovi in podajati novo snov. Na koncu so učenci dobili naloge za vajo, saj se mora nova snov utrjevati. Bila sem vesela, da mi je nastop dobro uspel. Mentor mi je na koncu podal nekaj napotkov za boljšo izvedbo ure, ki jih upoštevam. Dobila sem možnost ponoviti isto snov v paralelki. Drugič sem še z večjim veseljem stopila v razred. Ura je lažje stekla zaradi izkušenj prejšnjega dneva. Zanimivo je bilo videti, kako se lahko razlikujeta učni uri z isto snovjo v dveh različnih razredih. Ugotoviš, da ni vse odvisno samo od priprave, ampak tudi od tehnologije, ki je na razpolago, učencev, časa izvajanja učne ure… V istem tednu sem še druga dva nastopa z isto učno vsebino. Po skupno četrti samostojno izvedeni uri sem se že kar dobro vpeljala v priprave in nastope. Ta teden sem tudi nadomeščala učiteljico pri matematiki v 4. razredu. Delo z manjšimi otroki je bilo nekoliko drugače  - bilo je bolj pestro.  Teden se je kar hitro zaključil.

Drug teden sem bila večino časa z otroki v prvi tradi. V torek sem nadomeščala jutranje varstvo. Začne se zelo zgodaj – že ob 6.15, drugače pa je malce podobno popoldanskem varstvu. Na začetku ni bilo nikogar,  nato je prišel eden, čez čas sta bila že dva, nakar štirje in tako se je stopnjevalo, dokler niso prišli vsi. Ker otroci prihajajo postopoma, lažje slediš, na koga moraš biti pozoren. Zanimivo je bilo opazovati otroke, ko so se igrali, se pogovarjali… Naslednja dva dneva sem pomagala v 1.a in 1.b razredu učiteljicama pri urah. Ko sem prisostvovala pouku v prvem razredu, me je kar poneslo v preteklost, ko sem bila še na začetku osnovne šole. V 1.a so brali Žabjega kralja, pri katerem je učiteljica popestrila uro tako, da je s plišastim žabjim kraljem kazala, kaj se dogaja v zgodbi. Med branjem je tudi vključevala učence, ki so komaj čakali, da pridejo na vrsto. Nato so narisali strip o zgodbi. Nekateri so potrebovali pomoč in jaz sem jim z veseljem pomagala. V 1.b razredu pa so brali pravljico Volk in sedem kozličkov – mojo najljubšo pravljico iz otroštva. Po prebrani zgodbi je učiteljica enemu učencu zavezala oči, drugi pa so oponašali najprej mamo in nato tudi volka: Kozlički, otročički, tukaj je vaša mama! Bilo je zanimivo videti dogajanje v prvem razredu. Na koncu so otroci imeli telovadbo z zelo zanimivimi vajami. Bilo je pripravljenih več vaj za več skupin otrok. Skupine so se menjavale, ko so opravile vajo. 


Naslednji dan so imeli Slovenski laboratorij. Izmed večih nalog so izbrali tri. Pri eni so napisali vodič vesoljcem, kaj imamo mi na Zemlji, česar oni nimajo. Pri tem so se osredotočili na rastlinje. Drugi nalogi sta bili grafomotrični, kjer so učenci sledili črti, reševali križanke in podobno. V petek sem imela popoldansko varstvo, kjer sem učence peljala na kosilo in nato na igrala.

Tretji teden je bil mešanica prvega in drugega. Imela sem dva nastopa v višji triadi in pomoč v 1. razredu.  En nastop je bil iz matematike, ki sem ga z veseljem ponovila v paralelki. Drugi nastop pa je bil iz fizike – Ozračje. Tudi ta nastop je dobro potekal. Prikazala sem filme ozračja, kakor se vidi iz vesolja, kar so učenci z zanimanjem gledali. Bilo je zanimivo opraviti tudi nastop iz fizike. V sredo pa sem pomagala v 1. razredih. Učenci so vadili pisanje, poudarek je bil na malih tiskanih črkah, pri čemer  sem učencem veliko pomagala. Bilo je zanimivo delati z njimi.


Maša Gomilšek

1. blog Maše Gomilšek

5. Od pionirčkov do tehnik osvajanja in čokolade

objavljeno: 14. apr. 2014 12:46 avtor: nikij@osbp.si   [ posodobljeno 9. jun. 2014 10:56 ]

RAZNOLIKOST NA SAMEM ZAČETKU

Pomislila sem na pionirčke, tiste prave iz Titovih časov (o katerih je moja generacija več slišala, kot jih zares doživela), kako so se strumno postavili v vrsto, da bi v en glas in na glas povedali svojo prvo zaprisego, in kako podobni so si bili v rdečih ruticah ter znamenitih čepicah, skorajda enaki.

Pomislila sem nanje, ko sem nekajkrat v preteklih treh tednih nadomeščala vzgojiteljico, ki sicer skupaj s katero od učiteljic prvih razredov vodi in usmerja prvošolce na Polančičih. Le-ti so namreč tako zelo raznoliki, v mnogih ozirih vse prej različni kot podobni, nikakor pa ne povsem enaki.

Nekateri se učijo brati in vztrajno povezujejo glasove v besede in besede v povedi, drugi berejo tekoče in mimogrede vzamejo v roke daljšo knjigico, da bi jo prebrali. Nekateri se prvič učijo pisati črko »K«, drugi vse velike tiskane črke že poznajo, zato jim učiteljica ponudi nalogo z malimi tiskanimi črkami. Nekateri računajo na prste, drugi izstrelijo odgovor iz zraka, in potem so še ostali, ki so nekje vmes med obema poloma. In še bolj vmes, v sami sredi med vsemi, stoji učiteljica, ki uresničuje cilje iz učnega načrta za prvi razred, poleg tega pa se prilagaja posameznim učencem, da je vsakemu ponujen ravno pravšnji izziv in da na koncu dneva vsak zase odnese največ.

Hitro sem ugotovila, da ni tako enostavno poučevati (in vzgajati) šestletnikov, in zato razumela potrebo, da se odsotna vzgojiteljica nujno zamenja z nekom, ki bo priskočil na pomoč. Nekaj dni sem tako pomagala (mislim, da bolj laično kot zares strokovno) tudi sama, zamotila učenca, ki je z nalogo končal prej, tistega živahnega usmerila nazaj na svoje mesto, pri kom preusmerila tok računanja, ki je šel v napačno smer, odgovarjala na njihova vprašanja, pripravila gradivo in jih spremljala na poti v jedilnico ali park (tja ne smejo samo z učiteljico, ker jih je preveč). 

Ob vsem tem pa poslušala vse, kar so mi imeli povedati, od tega, kako so čez vikend padli z drevesa in koliko zobkov jim je izpadlo v zadnjem času, pa katero drevo so si za domačo nalogo izbrali za svoje, da ga bodo celo leto opazovali, in kako mehek je bil kožuh lisice, ki ga je s sabo prinesla gozdarka z Zavoda za gozdove Slovenije, ki je z njimi delila svoje znanje takrat v parku.


KOLIKO KILOGRAMOV POZORNOSTI

Podobnega pogovarjanja, čudenja in vživljanja v svet otrok sem bila deležna tudi, ko sem za eno jutro prevzela jutranje varstvo in v nov dan sprejela otroke, ki so različno zaspani in živahni kapljali v šolo. Kot je že stalnica, pa sem tudi v preteklih tednih vodila podaljšano bivanje drugega razreda.

Na seznam lekcij, ki jih mora osvojiti nov učitelj, sem tako dodala nekaj novih, še vedno pa sem se vsak ponedeljkov in torkov popoldan domov vračala z mnogo vprašanji in mislimi, kako mi je šlo in kaj bi želela speljati drugače. Bolje.

Ob tem sem se spomnila psihološkega pogleda na to, kako zmanjšati neželena vedenja otrok. Seveda so otroci željni pozornosti, kot smo je željni tudi odrasli. In po principu tehtnice, tiste prastare, nihajoče, na katero nekaj daš in se tista stran povesi, se otroci načeloma zatekajo k vedenju, ki mu damo več pozornosti. Tako se vedenje, ki ga opazimo, krepi, zato je dobro, da večkrat pohvalimo kot grajamo, večkrat izpostavimo želeno vedenje, kot da se spotikamo ob neželeno. V teoriji razumem, v praksi podaljšanega bivanja se še navajam. 

V prejšnjem blogu sem opredelila tri velike vloge, ki jih sprejemam kot pripravnica šolske svetovalne službe. Zdi se, da je učiteljska vloga prežela večino mojega časa v preteklih treh tednih, administrativnega dela je bilo le za spoznanje, toliko da sem uredila večino potrebnega za vpis bodočih pionirčkov, psihološko delo pa sem še v največji meri opazovala na taboru za nadarjene in druge učence. Seveda sem bila prisotna tudi ob novih obiskih otrok v svetovalni službi, kjer sem se tokrat naučila, kako učence motivirati za branje, kakšen je trik pri učenju angleških glagolov v različnih časih in kako učencem odstreti pogled za izbiro drugačnega vedenja v kočljivih situcijah.


KDO LAŽE V NAJLEPŠI EVROPSKI VASI 

Tabori za nadarjene učence so na Polančičih menda že tradicija, nanje pa se lahko prijavijo tudi drugi učenci šole. Program sestoji v skladu s Konceptom odkrivanjain dela z nadarjenimi v osnovni šoli, ki bolj ali manj velja za vse šole v Sloveniji.

Psiholog Darko Hederih mi je povedal, da so tabori učencem namenjeni vsako leto od četrtega do devetega razreda. Teme se spreminjajo in so starostno prilagojene, lokacija tridnevnega tabora pa že vrsto let ostaja Olimje, dvakrat izbrano kot najlepša vas v Evropi. 

Prejšni teden so bili na vrsti učenci osmih razredov, ki so v Olimje (na Domačijo Haler) odšli s psihologom in pedagoginjo. Psihologu se namreč vedno pridruži še kateri sodelavec, ki na taboru izvede svoj del programa. Tokrat je bila tema Osebnostna rast, moj obisk mladostniško razposajenih osmošolcev pa se je zgodil v sredo.

Ko sem dopoldne vstopila v njihovo predavalnico, so bili ravno sredi dela. Poslušali so psihologovo predavanje o telesni govorici, kaj pomenijo geste rok in nog, kaj govorijo oči, kakšna drža je samozavestna, kako prepoznamo, kadar nekdo laže in komu je med poukom dolgčas. Zanimivo je bilo, ko so učenci nekatere značilne geste prepoznali pri svojih učiteljih in kako pozorno so začeli spremljati telesno govorico sošolcev, organizatorjev tabora in tudi mojo. Radovedni, nadvse iskrivi in zabavni so osmošolci, čeprav sem jih tokrat spoznavala bolj iz ozadja. 

Učenci so na taboru spoznavali tudi sebe s pomočjo (namenu prilagojenih) psihodiagnostičnih pripomočkov, katerih izdajo v Sloveniji prevzema Center za psihodiagnostična sredstva, in ugotovili, ali so bolj ekstravertirani ali introvertirani ter katere vrste agresije so značilne zanje. V sredo so poslušali tudi predavanje o bontonu, ki ga je pripravila pedagoginja Dijana Hauc, in čeprav so se nekaterim zapovedim bontona nekoliko upirali, so dobili dobro popotnico za svet odraslih, predvsem tisti resnejši del sveta, kjer je pomembno, kako se predstaviš, kako se vedeš za mizo, kako se oblečeš in katere vilice vzameš v roke, ko je za predjed ribji file.

Sledila je zanimiva nadgradnja znanja o telesni govorici. Skrito, zaupno in tajno so vsak zase – psiholog s fanti in pedagoginja z dekleti – učenci spoznavali telesne znake zapeljevanja in takoj se je razblinil strah, da bi kdo od udeležencev tabora dolgoročno gledano ostal samski. Pika na i je bilo še predavanje o grafologiji, ki pike na črki i (pa tudi druge oblike in izraze pisave) tolmači tako, da razkrije posameznikovo osebnost. 

Ob povedanem je psiholog poudaril, da je vse naučeno treba jemati z rezervo in postaviti v ustrezen kontekst. Da roka pred usti še ne pomeni, da nekdo laže (morda ga boli zob), da vsako dekle, ki si gre z roko skozi lase, fanta ne zapeljuje (morda ji veter kuštra lase), in da signalov, da ti je dolgčas, ne smeš uporabljati preveč očitno, sicer na dolgočasnega predavatelja ne delujejo na pravi način.

Naslednji dan naj bi učenci aktivno pripravljali svoje lastne projekte na temo osebnostne rasti. Poleg programa, ki ga opravijo na taboru, pa je pomemben tudi neformalni del, kot sta mi zaupala organizatorja. Učenci namreč nase sprejmejo precejšnjo mero odgovornosti za tamkajšnje bivanje, zaupanje, ki jim je izkazano, pa vedno upravičijo. Dobra šola za življenje in prijeten občutek, ko vidiš, da se prav vsi v predavalnici prikažejo ob dogovorjeni uri, čeprav jih ni nihče priganjal, niti tiho opomnil, da je že čas. 

K neformalnemu delu sodi tudi nekaj sprostitve in tako smo se v Olimju tistega popoldneva odpravili do znamenitega samostana, lekarne in čokoladnice. Predvsem slednja je bila zelo zaželena točka in zato sem, ko sem na poti domov podoživljala vtise preteklih ur in dni, pomislila, da smo si ljudje res zelo raznoliki, pa tudi precej podobni, skupni, skoraj enaki. Vsaj kar se tiče ljubezni do čokolade in do drugih ljudi, se mi zdi.

4. Vrsta novih nalog

objavljeno: 8. apr. 2014 15:09 avtor: matejal@osbp.si   [ posodobil 15. apr. 2014 01:04 Boris Volarič ]

Pozdravljeni,

na šoli sem že več kot 5 tednov in strniti vse vtise, doživetja in izkušnje v nekaj vrstic na blogu je ... misija nemogoče.
V prvem prispevku sem vam predstavila tisto začetno, mirno fazo pripravništva, ko imaš večinoma le hospitacije, spremstvo na kosilo, kakšno uro v podaljšanem bivanju, morda celo kakšno uro nadomeščanja na teden in je to to. Vse lepo, mirno enkrat mine – pravijo – tako  sta "uvodna" dva tedna minila, kot bi trenil, in prišlo je pripravništvo v pravem pomenu besede. S tem mislim predvsem na delo, obveznosti in seveda del nove odgovornosti.

V tem času se je na mojem urniku zvrstilo kar nekaj nadomeščanj. Morda se sprašujete, zakaj je to relevantno, če pa sem nadomeščala že kmalu po pričetku pripravništva. Tokrat nadomeščanja nisem imela le pri predmetih, ki jih ne učim, urah, za katere ti učitelj vse pripravi, ti pa samo skrbiš za to, da bodo učenci vse rešili in postorili tako, kot je treba. To so bila nadomeščanja slovenščine. Pomeni, da izveš razred, nivo, učno snov, datum in uro ter izvoli v razred. Ne se bat, za nadomeščanja izvemo nekaj dni prej, kar pomeni, da imamo dovolj časa, da se na uro pripravimo. Večina si naše delo verjetno predstavlja povsem enostavno. Si diplomiran učitelj slovenščine, torej vse to znaš, greš v razred, vzameš učbenik v roke in »odpredavaš« svoje. Čemu potem čas in priprave? Pa poglejmo resnici v oči. Pustimo vso literarno teorijo in definicije ob strani, to je res strokovni del, ki je naučen … poglejmo človeško stran. Poskusite se spomniti vsebine knjige, ki ste jo nazadnje brali pred vsaj petimi leti. Verjetno še veste okvirno zgodbo, morda se vam svita tudi ime katere osebe. A bi upali s tem vedenjem iti v razred in učiti? Ne? Zdaj veste, čemu priprave. Že pred prvim nadomeščanjem slovenščine mi je bilo jasno, da ta nadomeščanja ne bodo tako enostavna in da s seboj prinašajo še eno mero odgovornosti. Namreč učiltelj/-ica, ki ga nadomeščaš naslednjo uro brez težav ugotovi, ali si kvalitetno izvedel uro ali ne. Druga stvar pa je tudi ta, da se snovi, ki jo obdelam med nadomeščanjem, ne obravnava še enkrat. Ponovi ali povzame že, ne pa ponovno obravnava. Kar pomeni, da če svojega dela ne opravim dovolj dobro, imajo otroci primanjkljaj. Kateri (bodoči) učitelj pa si želi tega?

Imeli smo tudi učiteljsko konferenco, na kateri smo obravnavali novosti v zakonodaji, uspehe učiteljev in učencev v preteklem mesecu, prihajajoče dogodke in projekte ter splošne organizacijske zadeve. Sediš sredi kolektiva, poslušaš in se učiš, v želodcu pa te greje prijeten občutek pripadnosti in sprejetosti.

Zbrala sem že tudi lepo število nastopov. To so ure, ki jih potrebujemo za pristop k strokovnemu izpitu. Za nastop mora pripravnik spisati pripravo – poseben »obrazec« o tem, kako dolgo bo kaj in kako delal pri uri – ki jih izvaja pripravnik sam, mentor pa opazuje in ocenjuje njegovo uro oz. nastop. Po uri sledi analiza nastopa. Vsak začetek je težek in pri prvem nastopu ni bilo nič drugače. Trema … je skoraj ni bilo. Glava pa polna misli in skrbi. Najprej povem to, nadaljujem s tem, ne smem pozabiti na te informacije … ves čas moram paziti, kako govorim – narečje, skrij se – seveda pa se vse to ne sme videti na mojem obrazu. Zdaj veste, učitelji smo tudi igralci. Nekajkrat sem imela tudi to srečo, da sem snov, ki sem jo en dan obravnavala na nastopu, drug dan, v drugem nivoju, obravnavala pri uri nadomeščanja. Zanimivo je videti, kako različno se učenci odzovejo na iste dražljaje in informacije. Kako povsem različni uri lahko dobimo z isto pripravo in identičnim načrtom, ki pa ga moramo nato sproti preminjati. Mentorica mi je že tudi dovolila popraviti preverjanja znanja. Preverjanje, ne preizkus. Pri znanem točkovniku in enoznačnih rešitvah to ni takšen problem kot pri domačih branjih ali spisih.

Imela pa sem tudi to čast, da sem en cel popoldan preživela v podaljšanem bivanju in to s prvošolčki. Sprva nisem vedela, kaj vse moramo narediti in kakšne dejavnosti zanje pripravljajo njihove učiteljice… Takoj ob prihodu mi je razredničarka povedala, kaj imajo za nalogo, kaj je potrebno postoriti, na kaj paziti … za nekaj kratkih trenutkov nam je dobro voljo in veselje pokvaril le dež, ki nam je onemogočil igro na šolskih igralih, a le za nekaj trenutkov, saj nas je nato zopet potegnilo v svet kreativnega pripovedovanja, ki otrok ni hotelo pustiti domov.

1-10 of 13

Comments